Župan Rodolfo Ziberna v klepetalnici Goriškega loka

Slovenščini v šolah zagotavlja podporo

Za novogoriškim županom Matejem Arčonom je v dvorano Trgovskega doma v Gorici v četrtek prišel goriški župan Rodolfo Ziberna. Na klepetalnici Goriškega loka v organizaciji SKGZ in Združenja Darko Bratina se je z njim pogovarjal goriški urednik Primorskega dnevnika Igor Devetak. »Najine pogovore je vedno zaznamovala iskrenost. Upam, da bo tako tudi danes,« je uvodoma izjavil moderator. Pogovor se je dotaknil številnih tem, od čezmejnega sodelovanja z Novo Gorico in Šempetrom-Vrtojbo do mestnih problematik, ki posebej zadevajo Slovence, na primer table s slovenskimi toponimi. Svoja stališča je župan dosledno zagovarjal, »čeprav bodo nekateri odgovori lahko povzročili nekaj nelagodja«.

ENI IN DRUGI ŽRTVE

Županove korenine segajo v Istro. Rodolfov oče Mario se je rodil v Pulju, mati Anita pa v Labinu. Njegovo družino je povojno obdobje globoko zaznamovalo, saj sta starša bila istrska ezula, ki sta morala rojstne kraje zapustiti. »Družinska zgodba mi je zapustila predvsem veliko zavest: danes lahko svoje stvari premikaš z računalniškim klikom, v prejšnjem stoletju pa je morala moja družina pustiti za seboj vse, kar je imela. Besede staršev, ko so mi opisovali tiste trenutke, mi še vedno odmevajo v mislih. Zavedam se, da so materialne dobrine minljive, le na družino lahko vedno računaš. Tako istrski ezuli kot Slovenci so bili žrtve zgodovine, nasilja in totalitarizma,« je o svojih koreninah povedal Ziberna. To pa je danes naša in vaša moč, je dodal, saj so po krutih dogodkih nastale tako močne vezi, ki dolga leta zaznamujejo našo in vašo skupnost. »Slovenska narodna skupnost v Italiji je kot velika družina. Skupaj ste se po vojni spopadli z bolečino in začeli pisati novo življenjsko poglavje. Na svojo pripadnost je treba biti ponosni.«

Pogovor se je v nadaljevanju dotaknil tem, ki bi glede na že vzpostavljeno čezmejno sodelovanje spadale v prihodnost, v Gorici pa še vedno razburjajo duhove: shod skrajno desničarskega gibanja CasaPound, sprejem veteranov odreda X Mas v občinski palači, zahteva po preklicu državnega odlikovanja, ki ga je italijanski predsednik Giuseppe Saragat leta 1969 podelil Titu… Ali niso ta dejstva obenem pokazatelj »shizofrenosti« občinske uprave glede na številne izjave o čezmejni prihodnosti Goriške in o premoščanju zgodovinskih sprtosti? »Shoda gibanja CasaPound nista mogla preprečiti ne prefektura ne kvestura, tako da je bilo manevrskega prostora za občino malo. Pri sprejemu veteranov iz odreda X Mas pa me ni bilo. Občina bo vsekakor prisotna na vseh shodih v spomin vojnim žrtvam, naj bodo desničarski ali levičarski,« je obljubil Ziberna. Preklic državnega odlikovanja Titu, je dodal, pa odločno podpiram: »Mislim, da se tudi v Sloveniji nekateri neradi spominjajo na Tita. Pri ezulski organizaciji ANVGD Josipa Broza Tita ne sodimo zaradi dela, ki ga je opravil v vlogi državnika. Sodimo ga zaradi povojnih dogodkov. Zgodovine nočemo spreminjati, Titovo odlikovanje pa je za nas žalitev.«

DVOJEZIČNOST STRAŠILO?

Nedavna postavitev tabel s slovenskimi in furlanskimi ledinskimi imeni, ki v mestno središče zaenkrat niso dobile vstopa, je zopet odprla vprašanje o dvojezičnosti v goriški občini. »Čisto nasprotno, saj je moja uprava dvojezičnost podprla in nazadnje tudi poskrbela za postavitev tabel. Ker denarja ni bilo dovolj, smo dali prednost mestnim četrtim, v katerih je slovenska prisotnost večja. Ko bo denar zopet na razpolago, bo prišlo na vrsto mestno središče,« je obljubil župan. Podpredsednik občinske konzulte za vprašanja slovenske manjšine Mitja Primosig je ob koncu soočanja vprašal, kdo je pravzaprav določil, da bo mestno središče kot zadnje dobilo table. »Odločitev je sprejelo neko slovensko društvo ali organizacija,« je dejal župan, ki omenjenega društva ni znal imenovati.

Poleg vidne dvojezičnosti je na dan prišlo tudi vprašanje dvojezičnega osebja znotraj občinske organizacije. Trenutno ima slovenski urad na občini štete dneve, saj je potrebno denarno kritje zagotovljeno le do konca leta. V primeru, da novega denarja ne bo, se bo občina slovenskemu uradu morala odpovedati. »Denar je na občini resnejši problem. Zaradi pomanjkanja sredstev so občinski uradi v letih izgubili med 25 in 30 odstotkov zaposlenih. Soočamo se s hudim pomanjkanjem osebja, posebno v krizi je na primer matični urad: v nekaterih dneh bi se lahko celo zgodilo, da bi občina zaradi pomanjkanja osebja ne mogla izdajati osebnih izkaznic. Pri novih zaposlitvah skušamo okrepiti tiste urade, ki zagotavljajo osnovne storitve občanom: med te trenutno ne sodi slovenski urad. Če pa nam bo dežela namenila potreben denar za njegovo delovanje, bom z veseljem zaposlil dvojezično osebo, ki bo za urad skrbela,« razlaga Ziberna.

JEZIK: POGOJ IN OVIRA

Skupna kandidatura obeh Goric za evropsko prestolnico kulture 2025 je velika priložnost, eden njenih temeljnih kamnov je jezik. Na šolski ravni pa večjih premikov k spoznavanju sosedovega jezika ni.

Ali bi bilo poučevanje slovenščine v italijanskih šolah v Gorici in italijanščine v slovenskih šolah v Novi Gorici koristno tudi v luči kandidature? »Predlog, da bi se v goriških šolah učenci in dijaki učili tudi slovenščine, bi bil pripravljen podpirati. Poznavanje jezika soseda je v tako povezanem teritoriju, kot je naš, izredno pomembno. Konkreten primer tega povezovanja je gledališka dejavnost: vse predstave v novi sezoni novogoriškega gledališča, v katerih jezik ne predstavlja ovire – kot je na primer balet -, bomo promovirali tudi Italiji. Isto bodo onkraj meje storili s predstavami mestnega gledališča Verdi,« je poudaril župan.

Za župana je jezik nepremostljiva ovira v zdravstvu. Četudi ni tega jasno izjavil, je bilo iz odgovorov mogoče razbrati, da v čezmejno zdravstvo ne ravno verjame. »V čezmejnem zdravstvu je jezik nemajhna težava. Ali smo gotovi, da osebje in zdravniki v šempetrski bolnišnici poznajo italijanščino? Ali bi lahko nekoga, ki slovenščine ne pozna, napotili na zdravljenje v Šempeter? Absolutno ne! Zdravje občanov je delikatna zadeva. Ko se bolnik pogovarja z zdravnikom, je vsak pridevnik, vsaka beseda pomembna. Poznavanje jezika je pri zdravstvenih storitvah osnovni pogoj,« je svoje trditve odločno argumentiral župan, ki je zatem pa priznal, da bodo mlajše generacije, tudi s pomočjo angleščine, z lahkoto premostile to oviro. Ali je geslo Želim se roditi v Gorici še aktualno, ga je moderator še vprašal. »Ni več, ker nam tega ne dovolijo. Smo edino glavno mesto pokrajine v Italiji, kjer se otroci ne morejo več roditi. Rojevali se bodo v Tržiču, Palmanovi, ne pa v Gorici.«

PRIHODNOST ČEZMEJNA

Kljub jezikovnim težavam se Rodolfo Ziberna zaveda, da razvoj Gorice ne more mimo sodelovanja z Novo Gorico. Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, posebna evropska ekonomska cona (t.i. ZESE) in skupna kandidatura za Evropsko prestolnico kulture leta 2025 predstavljajo za Gorico enkratne priložnosti. »Mislim, da se občani še ne zavedajo pomena kandidature za EPK 2025. To je enkratna priložnost, ki jo je Nova Gorica ponudila Gorici. Treba jo je zato podpreti na vse možne načine. Z deželo FJK se dogovarjam, da nam bo za obdobje priprave kandidature namenila sto tisoč evrov.« Poudaril je, da h kandidaturi sodi marsikaj, kar občina že pripravlja v lastni režiji. Grajski muzej bodo nadgradili z multimedijskimi vsebinami v več jezikih: slovenščini, italijanščini, angleščini, madžarščini in nemščini. Nekdanje Pokrajinske muzeje, je dodal, pa je dežela pripravljena vrniti občini. »Postopek ne more mimo finančnega zakona in birokracije, tako da bo zahteval nekaj časa. Na občini smo vsekakor že izdelali načrt o upravljanju muzejev: morali smo dokazati, da bomo muzeje sposobni finančno vzdrževati.«

V posebno evropsko ekonomsko cono župan zelo verjame, čeprav je pot do cilja kar zahtevna. Tudi ta pa ne more mimo sodelovanja s slovenskimi sosedi: »Če se združimo, smo zanimivejši. Z EZTS smo Evropi dokazali, da je čezmejno sodelovanje pri nas že ustaljena praksa, po njegovi zaslugi nas v Bruslju že poznajo. Zato menim, da so možnosti za vzpostavitev posebne ekonomske cone dobre,« je bil optimist. Po njegovih navedbah bi ta v goriškem čezmejnem prostoru ustvarila od sedem do devet tisoč delovnih mest.

Večer je župan sklenil z odgovori na vprašanja publike (»Gradnjo nove termoelektrarne v štandreški industrijski coni bomo v okviru postopka za pridobitev integriranega okoljskega dovoljenja za obratovanje AIA strogo nadzorovali«). Nekaj misli je namenil potencialu Sabotina, ki je na italijanski strani neizkoriščen: »V seznam goriških potreb, ki smo ga naslovili na deželo, smo vključili tudi Sabotin. Cesto, ki na hrib vodi po italijanski strani, bi radi razširili in tako olajšali dostop proti vrhu. Kljub pomanjkanju promocije obišče nekdanjo karavlo in muzejsko zbirko na slovenski strani približno 60.000 ljudi letno, na italijanski strani pa ni objekta, ki bi ponujal tudi najbolj osnovne turistične storitve. Ne izkoristiti tako velikega potenciala je res škoda.«

David Sanzin