Zapustila nas je velika osebnost

Vest o smrti Viljema Černa je globoko pretresla Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo zlasti, ker nas je zapustil par dni pred življenjskim jubilejem, ki ga je organizacija nameravala v rojstnem Bardu slovesno obeležiti ob prisotnosti številnih gostov.

Predsednik Rudi Pavšič se je ob tej bridki priložnosti poklonil spominu velikega Benečana s sledečimi mislimi, ki jih je posredoval družini.

Zapustila nas je velika osebnost, ki je vidno zaznamovala naš prostor in naše ljudi, predvsem na Videmskem. Profesor Viljem Černo je bil pojem Slovenca na Videmskem, neutrudljivi borec za naše pravice in dostojanstvo, prepričan, da sta dialog in sodelovanje najboljši način sporazumevanja. Predstavljal je pozitivne vrednote našega človeka in njenega naroda.

Njegova nelahka življenjska pot v domačem Bardu, kjer se je že od mladih nog srečal z vaško mržnjo do njegovega slovenskega izvora, na katerega je bil nadvse ponosen in ga ni nikoli zatajil. Postal je prizadeven graditelj naše jezikovne in narodne prisotnosti. To je delal s primerno držo, ki ni nikoli perasla v napadalnost in aroganco. Bil je spravljiv, dialoški, razumen, a ni nikoli popustil pri bistvenih načelih. Slovenci na Videmskem morajo imeti svoje dostojanstvo tako v domačem kraju kot v širši deželni stvarnosti.

To je bilo njegovo življenjsko vodilo, ki ga ni nikoli zapustilo. Pred nekaj tedni, ko smo ga obiskali s prvim predsednikom slovenske države, je to svojo narodno moč, kljub nizkim udarcem bolezni, ponovno izpostavil. Verjel je v to, kar je govoril. Njemu naravno: z nasmeškom in s tisto olikanostjo do sogovornika, da te je večkrat postavila v težave, saj mu na tej ravni res nisi bil kos. Vedno z nasmeškom na ustih, ampak nikoli popustljivo. Svoje upravičeno prepričanje je vedno utemeljil in ga branil, če ga je kdo postavil v dvom ali mu osporaval.

In take, ki so bili sovražni do naše skupnosti, je profesor Viljem Černo srečal veliko na njegovi dolgi in uspešni družbeno-politični poti. Tekma je bila dolga in naporna, a jo je kljub vsemu zmagal. Tudi njemu gre velika zasluga, da so bili Slovenci na Videmskem priznani v zaščitnem zakonu. Velik je njegov doprinos za organizacijski preporod v Benečiji. V blatu, dežju in med ruševinami je vodil pobude v popotresni obnovi. Njegovo znanje in smisel za ekipno delo je utemeljeval tudi pri vodenju pomembnih slovenskih organizacij in ustanov, še najbolj pa mu je bilo pri srcu rojstno Bardo. Stal je vedno v prvi vrsti, ko je bilo potrebno storiti kaj v korist naše narodne skupnosti, ko je bilo treba usmeriti energije v utrjevanje sodelovanja v obmejnem prostoru. Njegova srečanja s furlansko, deželno in državno politiko so bila številna in pomembna. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je manjšinska tematika zahtevala veliko diplomatskih naporov in potrpežljivosti. Viljem Černo je bil naš najboljši ambasador. Bil je naš Čedermac.

Bil je občutljiv in to je znal izpostaviti tako v pisani besedi kot v vsakdanjem pogovoru, ko so njegove besede izzvenele bolj preprosto, bliže človeškim čustvom in srcu. Ni znal sovražiti. Pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, katere videmsko stvarnost je vodil veliko let, smo ga imeli vsi radi in ga visoko spoštovali. Za nas, nekoliko mlajše, je bil zgled in zvezda vodnica. Koliko srečanj, sej, klepetov smo opravili z njim: in vedno nam je bilo prijetno in poučno. Vedno nas je nagovarjal k strpnosti, k dialogu, tudi takrat, ko so sogovorniki bili nepopustljivi in nismo videli razloga za nadaljnje razprave. Teh njegovih  nasvetov se še bolje zavedamo danes, ko ga ni več med nami, in vem, da nam bosta hudo manjkala njegovo delo in njegova beseda.

V tem težkem trenutku naj vam bo v olajšanje misel, da Černova moralna in narodna zapuščina ostaja vsem nam kot veliko bogastvo, ki ga bomo spoštljivo cenili.

Rudi Pavšič,

predsednik SKGZ