Zaključna konferenca evropskega projekta LEX

V reprezentančni dvorani Furlanije Julijske krajine na Velikem trgu v Trstu je včeraj zjutraj potekala zaključna konferenca standardnega evropskega projekta LEX v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013. Vodilni partner projekta je Slovenska kulturno-gospodarska zveza, ki je tesno sodelovala z Italijansko unijo ter ostalimi partnerji projekta. Cilj projekta je predstavljala analiza izvajanja in raziskave na področju morebitnega razvoja zaščitne zakonodaje narodnih skupnosti, ki so naseljene na obmejnem območju med Italijo in Slovenijo.
Na zaključni konferenci je projektni menedžer Livio Semolič ob pozdravu poudaril pomen, ki ga je imelo sodelovanje SKGZ z Italijansko unijo in drugimi partnerji, predvsem znanstvenimi ustanovami in šolami. Nadalje je spregovorila predsednica dežele FJK Debora Serracchiani, ki je pred začetkom posveta čestitala predsedniku SKGZ Rudiju Pavšiču in mu izročila priznanje ob 60. obletnici pestrega delovanja SKGZ, ki je, kot je dejala, pri gradnji vsakdana znala preseči bremena preteklosti in zaznati novo vzdušje skupnega sodelovanja. Serracchianijeva je poudarila pomen čezmejnega sodelovanja pri projektu LEX, predvsem z ozirom na šole, saj se s sodelovanjem gradi svobodna realnost v tem večkulturnem in večjezičnem prostoru.
Predsednik izvršnega odbora Italijanske unije Maurizio Tremul je bil zaradi bolezni odsoten, njegov poseg je prebral Marco Gregorič : »Odnosi med Italijo in Slovenijo so danes okrepljeni prav zaradi manjšin, ki bivajo v enotnem prostoru. To je prostor, ki ima za razvoj izjemno sposobnost, ne samo na nacionalni ravni, temveč v širšem medkulturnem prostoru.«
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je dejal, da je treba premostiti nezaupanje in težave, ki jih je prinesla zgodovina in premisliti, kakšni želimo biti v tem prostoru čez nekaj desetletij. »Z italijansko manjšino smo začeli pot nadgrajevanja stikov in sodelovanja. Danes si skoraj ne moremo več zamišljati, da ti dve manjšini ne bi sodelovali.« V nadaljevanju je spomnil na zaščito v zakonih, kjer včasih šepa celovito izvajanje. Prisotna je bila tudi Laura Comelli, ki je spregovorila v imenu organa upravljanja Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija in prav tako poudarila pomen evropskih projektov, ki so gradnja socialne integracije v prostoru, ter pomen večjezičnosti in večkulturnosti.
V drugem delu je sledila okrogla miza, ki jo je vodil odgovorni urednik dnevnika Il Piccolo Paolo Possamai, na kateri so sodelovali tržaški župan Roberto Cosolini, nekdanji državni sekretar, danes predsednik gledališča Rossetti, Miloš Budin, odbornica FJK Loredana Panariti, nekdanji minister Republike Slovenije, danes svetovalec predsednika republike Slovenije, Boštjan Žekš ter Bojan Brezigar, predsednik založniške hiše DZP – PRAE. Possamai je uvedel okroglo mizo z mislijo, ki sta jo izrekla Serracchianijeva in Pavšič: od besed je treba preiti k dejstvom. Brezigar se s trditvijo ni strinjal, češ, da smo to že storili oziroma delamo to že dvajset let. »Čeprav ni še vse rešeno, danes živimo v normalnosti, ki jo na primer predstavljajo koncert ob prisotnosti predsednikov treh držav leta 2010, predstava posvečena Borisu Pahorju v gledališču Verdi, sodelovanje Slovenskega stalnega gledališča in gledališča Il Rossetti. Pri tem gre priznanje politiki, ki je tu naredila veliko delo.« Brezigar pa je bil tudi mnenja, da še vedno prepogosto pasivno zahtevamo svoje pravice: morali bi postati subjekt, sami si moramo ustvariti okoliščine, v katerih bi se naše pravice udejanjile.
Tudi župan Cosolini je poudaril koncept normalnosti, ki se je vzpostavil v Trstu: »sodelovanje in dialog postajata vsakdanja normalnost, tudi v odnosu z desno sredino. Pomembno je tudi, da je predsednik gledališča Rossetti Slovenec, to so znaki normalnosti in sožitja. Cosolini ocenjuje, da bi morali Slovenci dojemati občino Trst kot svojo občino, v kateri so lahko aktivno družbeno vključeni.« Panaritijeva je pozdravila in čestitala SKGZ-ju v slovenščini in podala misel, da moramo skozi različne zgodovinske zgodbe zgraditi prostor, kjer bsta vladala zaupanje in odprtost, kar se pri mlajši generaciji že dogaja.
Nekdanji minister Žekš je bil kritičen glede odnosa manjšine do matične države, ko je ocenil, da bi se morala manjšina za težave obračati na italijansko državo in ne na Slovenijo, saj ima pravico od Italije zahtevati pravice in zaščito. »Naučiti se moramo kot manjšina živeti v dobrih časih, ko nam nihče nič noče, in pozabiti na težke čase.« Budin se je strinjal z Žekšem, da se manjšina za politične zadeve ne bi obračala do matične države: »To je prav, da počne po kulturnih in jezikovnih poteh, teh odnosov pa se ne sme bremeniti s političnim nabojem.«
Beseda je tekla še o reformi krajevnih uprav, priseljevanju oziroma izseljevanju iz Trsta, skupnem prostoru, na katerem sobivata manjšini in o slovensko-italijanskih odnosih. »Danes smo vsi dobili domačo nalogo: kot slovenska manjšina moramo postati še boljši in pomembnejši propozitivni akterji znotraj tega prostora«, je posvet zaključil Livio Semolič.
Barbara Ferluga
(Primorski dnevnik, 30. aprila 2015)