Zakaj ne bi na Trgu Oberdan uredili Narodni dom tretjega tisočletja?

PRIMORSKI DNEVNIK, 6. maja 2010

V manjšini je večkrat slišati besede reforma, prioriteta, sinergija. V času »suhih krav« in splošnega krčenja javnih prispevkov manjšinskim ustanovam, so te besede še pogosteje: kako pa od njih preiti k dejanjem? Na vprašanje so poskusili odgovoriti v Slovenskem klubu, med torkovim srečanjem z Rudijem Pavšičem, predsednikom Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence mu je postavil osem vprašanj, nekaj pa jih je prišlo tudi iz občinstva, za katerega je bila tokrat Gregorčičeva dvorana skoraj premajhna. Tence je začel z ugotovitvijo, da manjšinske institucije prejemajo letno devet milijonov evrov javnih sredstev: okrog pet milijonov iz zaščitnega zakona (državni denar, ki ga manjšini deli Dežela FJK), nekaj manj kot štiri milijone pa je lani podelil Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pavšič je postregel s podrobno porazdelitvijo sredstev: skupne članice (na primer Slovensko stalno gledališče, Narodna in študijska knjižnica itd.) prejemajo skoraj 45% vseh sredstev, Svet slovenskih organizacij in njegove članice so lani prejeli 28%, SKGZ in njene članice pa nekaj manj kot 27%. Po Pavšičevi presoji ta porazdelitev ni pravična, saj imajo SKGZ in njene članice (na primer dijaška domova v Gorici in Trstu) skoraj trikrat več zaposlenih kot SSO. V vseh ustanovah Slovencev v Italiji je vsekakor 223 zaposlenih, katerim je treba prišteti še 488 honorarnih sodelavcev. Pavšič je nato predstavil niz reform, ki bi jih lahko izpeljali »ne da bi kdo trpel«: združitev beneških tednikov Dom in Novi Matajur, operativni dogovor med Glasbeno matico in šolo Emila Komela (prva bi lahko delovala na Tržaškem in Videmskem, druga na Goriškem), združitev servisnih služb Kmečke zveze in Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. A tudi združitev ali vsaj operativno sodelovanje založb; slednje letno izdajo sto knjig, »vsaj polovica ostaja v skladiščih«, zato bi lahko združile moči in skupaj izdajale pomembnejše publikacije. V ospredje naj stopi strokovnost, za vodilna mesta pa je treba razpisati natečaje. Govor je bil o vzdrževanju kulturnih domov in sedežev organizacij: SKGZ zanje letno nameni od 700 do 800 tisoč evrov, kar dodatno bremeni njen proračun. Poleg tega prostore v svoji lasti daje v najem po »politični« ceni in mimo tržnih logik, kar predstavlja dodatno pomoč članicam. Tak primer je Narodna in študijska knjižnica, ki za 850 kvadratnih metrov površine letno plačuje manj kot 10.000€. Tudi zato je SKGZ kritično ocenila odločitev upravnega sveta NŠK, da ne podpre gradnje kulturnega centra v Ulici san Francesco, v katerem bi NŠK razpolagala z večjimi in sodobnejšimi prostori. Načrt je pripravil uveljavljeni arhitekt Dimitri Waltritsch in je po Pavšičevem mnenju zelo lep, članica upravnega sveta NŠK pa je v debati pojasnila, da so morali letos krčiti število zaposlenih, zato »lepša hiša« zanje ni prioriteta. Poleg tega pri NŠK niso dobili zagotovil o razsežnosti skladišča, ki je za knjižnico še kako pomembno. Pavšič je tudi opozoril, da ni pragmatično misliti, da bodo manjšinskim ustanovam dodelili prostore v Narodnem domu v Ulici Filzi. Ali ne bi v sosednji palači TKB, ki je v lasti Dežele, v zameno uredili Narodni dom tretjega tisočletja, v katerem bi ob naših ustanovah delovali tudi privatniki, se sprašujejo pri SKGZ. Pogovor se je dotaknil tudi sodelovanja s krovno organizacijo SSO, ki se po Pavšičevem mnenju omejuje na skupne obveznosti, konkretnega sodelovanja in koordinacije pa ni. Tudi zato zagovarja enotno zastopstvo, v katerem pa bi moral ob predstavnikih krovnih, Demokratske stranke, Slovenske skupnosti in levice sedeti tudi zastopnik desne sredine, za katero voli kar nekaj Slovencev. Prepričan je tudi, da bi manjšina morala dobiti neke vrste parlament, zato je pred časom predlagal ustanovitev Zveze Slovencev, v kateri bi sedeli javni upravitelji in predstavniki manjšinskih ustanov. V dobršni meri se strinja tudi s predlogom društva Edinost o demokratično izvoljenem predstavništvu, za katerega pa manjšina zanj ni še zrela. (pd)