Večjezična dediščina goriške pokrajine: komu in kako?

»Ko sem leta 1990 nastopila službo na goriški pokrajini, je bil slovenski jezik v upravi tabu: nikjer nisi slišal slovenščine, pa čeprav sem ob pogledu na notranji imenik opazila veliko slovenskih priimkov. Uslužbence sem začela nagovarjati slovensko, oni pa so mi začeli slovensko odgovarjati …« Funkcionarka Marjeta Kranner ima med Slovenci na pokrajini najdaljšo kilometrino, z ozirom na vlogo, ki jo slovenščina danes odigrava v upravi, pa nam njena pripoved daje razumeti, kakšni koraki so bili storjeni v 25 letih in kaj tvegamo »izgubiti ali zapraviti« po ukinitvi pokrajine. O tem je tekla beseda v Klepetalnici Goriškega loka, ki sta jo SKGZ in Združenje Darko Bratina v sredo organizirala v Trgovskem domu. Ob Krannerjevi sta na vprašanja-izzive Davida Sanzina odgovarjali še odbornici Mara Černic in Vesna Tomsič.
Argument ni privlačil množice, v dvorani je sedelo komaj petnajst oseb. Zato je goriški predsednik SKGZ David Peterin uvodoma dejal, da »bi zaslužila tema polno dvorano, naša družba pa je žal taka, da s težavo vstanemo s kavča«. Dodal je: »Goriška pokrajina, podobno kot tržaška, je bila nekaj zelo posebnega zaradi pozitivnega odnosa do naše skupnosti. Ta je bil značilen za zadnje štiri levosredinske uprave. Z ukinitvijo pokrajine pa bo ukinjena tudi konzulta za Slovence. Noben nov organ ne bo prevzel njene vloge. Zato predlagamo, da se v okviru dveh novoustanovljenih medobčinskih unij – goriške in tržiške – ustanovi ena sama slovenska konzulta, ki naj bo dedič pokrajinske.«
Kateri so bili ključni dosežki na področju dvojezičnega poslovanja in vidne dvojezičnosti? »Novo obdobje se je na pokrajini začelo z odobritvijo zakonov 482/1999 in 38/2001. Velik podvig je bilo odprtje slovenskega urada leta 2004, vendar že od leta 2001 dalje smo vsako leto prirejali za osebje od dva do štiri tečaje slovenskega in furlanskega jezika, vsakega se je udeleževalo od 15 do 20 ljudi. Leta 2008 pa je pokrajina za nedoločen čas zaposlila uslužbenki za slovenski in furlanski jezik. Tega ni storila nobena druga uprava,« je spomnila Krannerjeva. Tomsičeva je izpostavila večjezične smerokaze in cestne table ter večjezične napise v vseh pokrajinskih poslopjih: »Postali smo vidni!« »Uresničili smo ogromno število projektov s soudeležbo Slovencev. Glede tega je bila pokrajina referenčna točka v širšem prostoru. Tudi čez mejo vedo, da imajo pri nas sogovornika, ki ga nimajo nikjer drugje. Veliko energij in sredstev smo vložili v Kras, kot pričajo projekta Kras 2014+ in Pot miru ter Lokalna akcijska skupina Kras. Vse to je zelo oprijemljivo, kakor tudi dejstvo, da je danes povsem normalno pogovarjati se slovensko v uradih in na hodnikih pokrajine,« je navedla Černičeva: »To je bil izključno rezultat politične volje. Uprava nam je bila dosledno naklonjena. Če pa so bile diskriminacije ali ovire, so to bile posledica inercije in togosti birokratskega aparata, a smo tudi te uspešno premoščali.« Da je bilo pred 20 leti ozračje krepko drugačno, je opozorila Krannerjeva in spomnila na desetletno ustanavljanje konzulte za Slovence. Umeščena je bila šele leta 2000, njen prvi predsednik je bil Rudi Pavšič.
Zanimiva je bila ugotovitev Vesne Tomsič »z druge strani«, iz vidika neslovenskega osebja pokrajine: »Premalo nas poznajo in nas zato doživljajo kot zaprto skupnost.« O morebitnih navzkrižjih med manjšinsko pripadnostjo in nalogami javnega upravitelja pa je Černičeva dejala: »Bolje je bilo, da nam ni bil zaupan resor za slovensko manjšino. Nikoli ne bi zadovoljili vseh, izredno težko bi bilo upravljati odnose z manjšino in ohranjati distanco, ki jo mora upravitelj imeti. O vsem smo kolegialno odločali v odboru.« »Vedno smo iskali ravnovesje ter ocenjevali in nagrajevali vsebino prošenj,« ji je pritrdila Tomsičeva.
»Kdo pa bo "dedič" pokrajine, zato da ne bodo vsi dosežki splavali po vodi?« je najtežje vprašanje postavil Sanzin. »Skrbi me usoda jezikovnega urada, ki ga bodo prvega julija zaprli. Uslužbenki bosta po novem zaposleni na deželni direkciji za kulturo: ena naj bi šla v Trst, druga v Videm. Volja uprave pa je, da bi ostali v Gorici do konca leta, zato da zaključita že utečene projekte,« je dejala Krannerjeva in dodala: »Pokrajinska pooblastila s področja manjšin bi morali prevzeti medobčinski uniji, ki pa še nimata vizije celotnega teritorija. Nekoliko lažje bo to doseči na Tržiškem. Odločno moramo zahtevati, da se raven zaščite ne zniža!« »Če bo v medobčinski uniji prevladala volja občine Gorica, potem slovenskega urada ne bo ali pa bo obstajal le pro forma, kar že velja za slovenski občinski urad. Ukinitev pokrajine že itak pomeni znižanje ravni zaščite: zmanjkali bomo štirje slovenski predstavniki v upravi, zmanjkal bo slovenski urad, zmanjkala bo možnost, da pošiljajo društva prošnje v slovenščini …,« je ugotavljala Černičeva. »Odločilni bosta prvi dve leti. Za medobčinski uniji manjšina in zaščita ne bosta prioriteti. Zato bomo morali biti zelo pozorni,« je poudarila Tomsičeva. »Morali bomo biti predvsem enotni, pripravljeni in učinkoviti, zato da bomo v čim večjem številu prisotni tam, kjer bodo govorili in odločali o nas. Doseči moramo tudi, da bodo v novih organih zaposlili naše mlade,« se je zavzela Krannerjeva. In še Mara Černic: »Zato da bomo učinkoviti in da bomo zasedli pozicije, bomo morali v manjšini poiskati dogovor o tem, kako se bomo odslej ravnali na vseh volitvah. Če nas ne bo, bodo odločali mimo nas. Dogovarjanje, ki je tako strateško, pa je za manjšino žal najtrši oreh.«
V razpravo so posegli Rudi Pavšič (SKGZ), Julijan Čavdek (SSO in SSk) in Livio Semolič (SKGZ). (ide)
(Primorski dnevnik, 13. maja 2016)