V Trstu tudi hladen tuš

GORICA – Jože Šušmelj o drži »zamejcev« ob osamosvajanju Slovenije

V Trstu ob osamosvajanju Slovenije je naslov knjige, ki jo je napisal in v samozaložbi izdal Jože Šušmelj, nekdanji slovenski konzul v Trstu. Predstavitev je potekala v goriškem Kulturnem domu s sodelovanjem SKGZ. Prisotni so bili avtor, nekdanji predsednik slovenskega parlamenta Jožef Školč, predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki je napisal spremno besedo, in nad štirideset poslušalcev, med njimi sedanji generalni konzul v Trstu Vojko Volk, nekdanji novogoriški župan Zorko Debeljak in goriški podžupan Stefano Ceretta.

Igor Komel je kot gostitelj napovedal, da je vsebina knjige povezana s prostorom ob meji. Izšla je v samozaložbi, kar je tudi pomenljivo sporočilo javnosti. Pavšič je poudaril, da so v knjigi opisana pomembna dogajanja, pozitivna in negativna. Spominjajo nas na zahteve po spremembi Osimskih sporazumov, na ihto širokih družbenih krogov zaradi izpuhtenja kupcev iz Jugoslavije, istih krogov, ki so z gnevom gledali na sosednjo državo. Nasprotno je dežela FJK v domeni strank DC in PSI, prav tako župan Antonio Scarano v Gorici, podpirala Slovenijo in njene težnje ter v Rimu odpirala vrata na raznih ravneh. Kam je izpuhtelo vzdušje iz caša Adriana Biasuttija in Ferruccia Sara? V naših okoljih glede samoosvajanja ni bilo takoj enotnega gledanja. Del skupnosti, ki je zgodovinsko odklanjal pojem »bratstva in enotnosti« z drugimi jugoslovanskimi narodi, je navdušeno sprejemal osamosvojitev, v nekaterih krogih drugega dela pa se je pojavljala skepsa. Sedaj se podobno pojavlja z razmišljanji o usmerjanju večjega napora v države, kjer Slovenci živimo, manj pa v osrednjo Slovenijo, kjer se je zavzemanje za nas zameglilo.

Školč je svojo udeležbo opredelil kot poklon avtorju. Med obiski in bivanjem v Beogradu je Šušmelj njemu in delegacijam mladih bil za mentorja pri dozorevanju v družbeno zavzete osebe. Sicer pa je kot Tolminec začel vneto prebirati novo knjigo, ker govori o tedanjih napetostih prav ob tukajšnji meji. Vsebuje veliko listin, ki bodo ostale v zavesti ljudi, ne le raziskovalcev. Iz branja izhaja, da niso bili zaslužni za osamosvojitev le uniformirani teritorialci, temveč tudi civilisti. Sodelovale so najrazličnejše skupine in spomnil se je sestankov beneških ter obsoških duhovnikov, ki so izrazili skupno zadovoljstvo nad zgodovinskimi izbirami.

Jože Šušmelj je opozoril na ogromno dogodkov, ki so omenjeni v knjigi, zaradi česar predstavlja mozaik trenutkov, katerih pripoved je osnovana na konzularnih depešah in pogovorih z ljudmi. Spomnil se je hladnega tuša, ki ga je doživela štiričlanska zasedba iz Ljubljane, ko je prišla v Trst, da bi obrazložila slovenski javnosti dogajanja o izstopu iz federacije. Na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji so ljudje desetletja z zanosom gledali na SFRJ s spominom na upor ob vzporednem pomanjkanju celovitega vedenja o protislovjih med republikami, o gospodarskih neravnovesjih, o odstopanjih socialističnega samoupravljanja. Zato previdnost in tudi delno nasprotovanje odcepitvi.

Sami lahko dodamo naše poznavanje zunanjega kiča parlamentarne demokracije in interesov, ki jih je zastopal Bruselj, kar se poudarjeno kaže v zadnjem desetletju. Nerazumljiva se je zdela vzhičenost, ki je izhajala iz vzklika »Evropa zdaj!«. Tudi v Gorici je potekalo srečanje z osebnostmi iz Ljubljane. Zbrali so se odborniki in predsedniki kulturnih ter športnih društev, študijskih in vzgojnih ustanov, vaditelji in zborovodje. Po uvodnem pozdravu je kasnejši slovenski zunanji minister presenetil z izjavo: »Vi ste zaključili z dosedanjim načinom dela. Sedaj bo drugače. V Ljubljani vam zapremo pipe in se boste pač znašli.« Dvorana je onemela. V njej ni bilo zastopnikov gospodarstva, zato so se drugi molče spraševali, ali so novi kadri prepričani v floskulo, da se čez mejo kaj sploh premika, ker naj bi bili vsi na plačilni listi SZDL: zbori, proslave, prireditve, izleti, mladinska taborjenja, športna prvenstva, naročnine na publikacije iz Slovenije …

Avtor v knjigi tudi našteva vse poteze, ki jih je vlekla italijanska desnica na krajevni in državni ravni, vse do zahtev po vračanju istrskega polotoka in Dalmacije, Finijevo krampanje pred goriškim severnim kolodvorom, zborovanja v Trstu. Pa tudi pritiske ZDAv smeri konfederacije in proti rušenju SFRJ. Kaj pa Vatikan? Nunciji v raznih državah so prejeli okrožnico s spodbudo, naj vplivajo za priznanje Slovenije in Hrvaške, saj sta vendar katoliški državi, druge pa pravoslavne in celo muslimanske. Velike težave so nastale ob in po blokadi bančnega poslovanja s tujino. Na sugestijo ZDA je Beograd finančno osamil Slovenijo. Zoran Debeljak je v razpravi opisal tedanja dogajanja, ko je Slovenija nekaj časa, vsekakor predolgo, našla bančne kanale le skozi dve banki v zamejstvu. Delegacije so potovale v Rim, z njimi tudi Milan Kučan, a so vsa navidezna zanimanja padla v vodo, tako na zunanjem ministrstvu kot pri tedanjem guvernerju centralne banke Carlu Azegliu Ciampiju. Ko sta slovenski banki zašli v težave, pa jim osrednja Slovenija ni povrnila usluge in vemo, kako se je zaključilo. Toliko o vzrokih za skepso.

Za zaključek: vse bolj se pojavlja zgodovinsko vprašanje, kako spremeniti sedanji zaskrbljujoči tok dogajanja v videmski pokrajini. Posluha v Sloveniji ni, samo po sebi pa se ne bo nič zgodilo, da bi se demografski padec ublažil.

Aldo Rupel