Ustvarjajmo priložnosti brez vitimizma

V zadnjem času se vrstijo kritike tudi na račun SKGZ, češ da smo preveč popustljivi oz. mlačni glede narodne drže, nekatere so že prave žalitve. Očitajo nam, da kvečjemu skrbimo le za jezik in premalo za narodno zavest. Zanimivo bi bilo raziskati, če to res drži. Prepričan sem, da nosi tudi SKGZ zasluge, da je naša narodna skupnost med boljšimi, če gledamo prav z vidika ohranjanja jezika in narodne zavesti. Menim, da je problem drugje. Ali lahko danes skrbimo oz. bomo lahko v prihodnosti skrbeli za naše slovenstvo, tako kot smo v preteklosti? So res modeli o zaprti etnični družbi še najprimernejši? O tem se razpravlja, raziskuje in poglablja v številnih manjšinskih skupnosti v Evropi, žal premalo v naši.
Izhajam iz prepričanja, da bomo svoje pravice in svojo narodno zavest najbolje uveljavljali v prostoru, kjer bomo skupaj odpravili vse napetosti iz preteklosti, ki so sprožale tudi mržnjo do naše skupnosti. Slovenci bomo popolno enakopravnost dosegli z dialogom in vzajemnim spoštovanjem med večinskim in manjšinskim prebivalstvom. To pa niti zdaleč ne pomeni, da gre za popuščanje ali celo hlapčevsko obnašanje, kot nam očitajo nekateri posamezniki. Prav tako sem prepričan, da se lahko naš položaj še izboljša, če se bo razvilo tesnejše sodelovanje med Slovenijo in Italijo in še posebej z Deželo FJK. Odpraviti je treba zamere in sovraštva iz preteklosti, ki so bremenila te odnose in postavljala našo narodno skupnost v podrejen, obrambni položaj. Današnje stanje je veliko boljše, kar velja tudi za odnose med večino in manjšino. Včasih delujemo, kot da potrebujemo sovražnika, zato da strnemo vrste: včasih zunanjega, drugič notranjega, večkrat oba.
Italijanske ustanove, začenši z Deželo FJK, se morajo do nas vesti drugače, našo prisotnost upoštevati kot dodano vrednost, kot element povezovanja in utrjevanja vsestranskega sodelovanja z bližnjo Slovenijo. Prav to je bilo sporočilo predsednikov treh sosednjih držav, ki so ga posredovali na skupnem srečanju v Trstu pred petimi leti. Ne vem, če so ga vsi razumeli in izbrali to pot. Včasih imam občutek, da smo za institucije nevidna manjšina, ki ni vredna posebne pozornosti, čeravno še vedno predstavljamo osnovo, na kateri stoji avtonomija (in z njo določene prednosti) Dežele FJK.
Vem, da gre za dolgoročni proces, ki predpostavlja veliko napora tudi s strani naše skupnosti. Verjetno se teh prizadevanj ne vidi, o njih se ne piše in morda ne prinašajo posebnih točk na top lestvici zamejske narodne zavesti Slovencev. Če se omejim na našo organizacijo (SKGZ), lahko mirne duše trdim, da je v povojnem času storila veliko za našo jezikovno in narodno bitnost. Posebno pozornost pa je namenjala Benečiji, zlasti takrat, ko so se drugi raje obračali drugam in pozabljali na tamkajšnjo slovensko prisotnost, ki je potrebovala največ pomoči.
Lahko je samim sebi potrjevati svoj prav, poudarjati svoje slovenstvo, vehementno opozarjati na svojo narodnjaško naravnanost in neomajnost jezikovne pripadnosti, ker si na ta način zlahka priborimo odobravanje in aplavz. Veliko težje pa je uveljavljati te vrednote v širšem prostoru, v odnosu do večinskega naroda, z italijanskimi vladnimi in drugimi institucijami. To zahteva veliko vztrajnosti, pripravljenosti na številne razlage in še posebno veliko narodne in jezikovne samozavesti. Pri vsem tem ni ničesar avtomatičnega oz. samoumevnega, ker smo si tako rekli na zadnjem sestanku, spregovorili na vsezamejski proslavi ali napisali v časopisu.
Raba slovenščine v občinskem svetu, ki ga sestavljajo po večini govorci slovenščine, je enostavnejša v primerjavi s svetom občine, v katerem smo Slovenci številčno šibkejši. Delati v teh okoljih je veliko bolj naporno: za dosego rezultatov so potrebni kompromisi in včasih polovične rešitve. Vsem, ki sta jim resnično pri srcu naš jezik in narodna pripadnost, predlagam, da zapustijo udobne in pokrite tribune ter se nam pridružijo v vsakodnevnem naprezanju, večkrat tudi v neprijetnih vremenskih razmerah na razmočenem in igrišču in z od blata umazanimi dresi.
Zakaj bi morala biti naša skupnost zanimiva za širši krog ljudi, predvsem za mlajše, ki so večkrat izraz mešanih zakonov in zato "drugačni" Slovenci, če jo še naprej prikazujemo tlačeno v njeni bitnosti, v stalnem boju za obstanek in obkoljeno s sovražniki? Ustvariti moramo pogoje, da biti Slovenec pomeni "biti figo", kot me je podučil mlajši kolega v SKGZ. Torej ne obrambnim držam, marveč široki promociji našega jezika in manj narodnega snobizma in eksluzivizma. Širiti moramo krog govorcev slovenskega jezika. Vprašati se moramo tudi, ali je čut narodne pripadnosti prej osebna kot kolektivna izbira. Ali naj mladega iz mešanega zakona, ki ima drugačen čut narodne zavesti, postavimo na stranski tir, ker ni čistokrvni Slovenec in ne odgovarja zakonitostim nosilcev narodnih resnic? Želimo biti skupnost, ki se veča, ali postati obrobna folklorizirana elita? Tudi na ta vprašanja moramo odgovoriti. In še to. Sodim v krog tistih, ki doživljajo v zadnjem času javne kritike. V čem sem sam manj Slovenec in zakaj imam nižjo narodno zavest od tistega, ki mi naslavlja kritiko? Katera so merila za tako oceno?
Zelo radi kritiziramo in krivimo italijanske sogovornike, ker nam dajejo le drobtinice, in večkrat je to povsem utemeljeno in na mestu, popustljivi pa smo (in manj kritični) do vseh tistih pripadnikov naše skupnosti, ki premalo koriščajo že priznane pravice in nezadostno skrbijo za slovenščino v javnosti.
V zadnjem obdobju se je precej razvnela debata o reformi krajevnih uprav. Nekateri so celo zatrdili, da gre za odločitev, ki spominja na fašistično diktaturo. Sam ne sodim med tiste, ki so zaploskali omenjenemu deželnemu zakonu, ker si doslej nisem še razjasnil nekaterih dvomov, ki jih bo verjetno čas razčistil. Mnenja sem, da bi morali tako zapletene zadeve ocenjevati predvsem strokovno in politično korektno. Javnosti bi morali jasneje povedati, kje so pasti (če so) in kje prednosti (če so).
Vodstvo SKGZ je zasnovalo Pravno-posvetovalno delavnico, da bi se trezno in strokovno lotilo uresničevanja zaščitnih norm in drugih listin, ki ponujajo pravno in vsestransko podlago zaščite Slovencev v Italiji, ter uveljavljanja našega jezika in narodne skupnosti. Delavnica je odprta vsem in v prvi vrsti tistim, ki se dnevno ukvarjajo z izvajanjem zaščitnih norm, skrbi za jezik in uveljavitvijo na območju, kjer smo zgodovinsko prisotni.
Kot skupnost imamo boljše pogoje, da primerneje in učinkoviteje uveljavimo našo narodno-jezikovno prisotnost. Ustvarimo te priložnosti in nehajmo z določenim standardiziranim vitimizmom, ki utruja in nas dela nezanimive, predvsem v očeh mlajših generacij. Pri obravnavanju teh tematik se moramo veliko več naslanjati na stroko in izhajati iz stvarnosti, takšna kot je in ne takšna, kot bi želeli, da bi bila.
V naši sredi deluje Slovenski raziskovalni inštitut, katerega raziskave premalo upoštevamo in iz njih črpamo vsebine za naše izbire, tudi ko govorimo o jeziku in narodnosti. Ali res poznamo našo stvarnost do take mere, da jo znamo tudi upravljati in se posledično primerno opredeliti? Stroka in strokovnost vodilnih kadrov. To sta najboljše jamstvo, da bomo v naši skupnosti uspešno utrjevali naš jezik in z njim tudi pripadnost neki skupnosti, ki je v stalnem razvoju in spreminjanju.