fallback-thumbnail

»Tudi v Pliskovici bi rad govoril slovensko«

PRIMORSKI DNEVNIK, 22. maja 2010

O naslovih javnih srečanj navadno odločajo prireditelji, v Narodnem domu pa se je včeraj zgodilo, da so potek razprave že od vsega začetka usmerili udeleženci. Ne več kako tržaški someščani vidijo slovensko manjšino (o tem bo, upajmo, govor kdaj drugič), temveč zakaj smo se lotili učenja slovenščine in svoje otroke vpisali v slovensko šolo. Novinar in antropolog Enrico Maria Milič, univerzitetni profesor Andrea Sgarro in znanstvenik Michele Clara so govorili o svojih izkušnjah ter odgovarjali na vprašanja ter spodbude Patrizie Vascotto. Zelo dobro obiskano debato je Slovenska kulturno-gospodarska zveza (zastopala jo je Nives Košuta) skupaj s Skupino 85 priredila ob svetovnem dnevu kulturne raznolikosti. Večer je izzvenel kot pisani mozaik osebnih izkušenj in doživetij. V ospredju »jaz« in ne moteči in zavajajoči »mi«. Milič (njegov stari oče je bil s Proseka, očetov priimek je bil brez strešice, ki jo je on dodal) je težavno sobivanje različnosti spoznal v Belfastu na severnem Irskem, kjer se Velika Britanija sedaj zelo trudi za vzpostavitev normalnega sožitja. V načrtu ima selitev v Pliskovico na Krasu (tam obnavlja hišo), kjer pa ga negativno preseneča in tudi boli, da ga domačini v glavnem nagovarjajo v italijanščini. S tem mislijo, da so olikani in da mu naredijo uslugo, a dejansko ni tako. Sgarro živi pri Sv. Ivanu in zelo ceni v Trstu in v Italiji na sploh premalo poznanega pisatelja Vladimirja Bartola. V njegovih knjigah se zrcali pretekli in sedanji Trst. Ni res, da je slovenščina za učenje težaven jezik; tisti, ki tako menijo, so v glavnem tisti, ki se ga v resnici nočejo naučiti. Slovenščina je v začetku res zapletena, potem pa gre, čisto nasprotje od angleščine, ki v začetku zgleda enostavna, ko se vanjo poglobiš pa vidiš, da ni tako. Clara je zelo površno vedel za obstoj tržaških Slovencev, prve stike z njimi pa je navezal, ko mu je bilo dvajset let. V Trstu pogreša večjezične in večkulturne »prostore«, vse tri sogovornike pa precej skrbi, da med italijansko in slovensko govorečimi prebivalci manjka ideja oziroma perspektiva o (boljši) prihodnosti Trsta. Moti jih stalno sklicevanje na habzburško preteklost in njene preživele mite (nihče od treh očitno ne ravno ljubi Claudia Magrisa …), posebno Milič pa si želi, da bi vsi sprejeli zgodovinske bolečine drugih, kar se danes žal ne dogaja. Večer je odprl številna vprašanja in dileme tržaškega vsakdana. Ko se je približala slovenščini in manjšini je Patrizia Vascotto bila v zmotnem prepričanju, da so Slovenci vsi komunisti, kar je bilo dolgo časa stereotip. Tržaški levičarji so bili vsi na strani Slovencev, zelo redki levičarski politiki pa so se naučili slovenščine. Danes je nemogoče govoriti o odprtosti (ali zaprtosti) italijanske večine in slovenske manjšine. Skupnosti sta zelo raznoliki, pluralni in razvejani, znanje obeh jezikov pa nedvomno pripomore k zbliževanju. Državna meja je padla, odnosi med Slovenci v Italiji in Slovenci v Sloveniji pa niso doživeli pričakovanega kakovostnega skoka. Morda tudi zaradi tega, ker na Tržaškem (tudi med Slovenci) še vedno prevladujejo miti, ko je preteklost pomembnejša od sedanjosti in prihodnosti. Luciana Ferlugo zanima kam pravzaprav končajo tržaški Italijani, ki se učijo in naučijo slovenščine. Od leta 1970 do danes se je slovenskega jezika v njegovi ustanovi učilo okoli pet tisoč ljudi, kar ni majhna številka. Tudi manjšina je očitno premalo naredila, da bi se ti ljudje vključili v njene ustanove, čeprav je na slovenskih šolah vse več otrok iz narodno mešanih zakonov. Nekaj pa se vendarle premika v pravo smer. Ilde Košuta, upraviteljica Tržaške knjigarne, pravi, da se je prodaja slovenskih učbenikov, slovnic in slovarjev v zadnjem času znatno povišala.

Sandor Tence

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo