Tržaška izjema
Slovenska kulturno-gospodarska zveza ugodno ocenjuje politično in kulturno vzdušje, ki se je ustvarilo v F-JK po razširitvi Evropske unije in ob vstopu Slovenije v Evropo. V videmski pokrajini smo zabeležili mnoge pozitivne in praznične trenutke. Za boljše spoznavanje slovenske stvarnosti so se aktivirale krajevne uprave, Univerza, cerkev na najvišji ravni in mnoge organizacije, kot je Furlansko filološko združenje. Občina Videm je izvedla odmevno pobudo Dotik, kjer so lahko občani spoznali del sodobne slovenske umetnosti. V okviru pobude sta potekali pomembni okrogli mizi o skupni preteklosti krajev in o bodočnosti nove Evrope. Uradna Gorica in večinski del občanov praznuje in pozitivno spremlja konkretna in simbolična dejanja ob odstranjanju meje. Vstop Slovenije je pozdravilo na obeh straneh meje preko 170 praznikov in prireditev, ki so ob osrednji slovesnosti privabile izjemno visoko število ljudi. V omenjenem kontekstu je izjema Trst. Tržaška desnica, ki upravlja Občino, Pokrajino ter nekatere druge uprave in ustanove, je želela izrabiti 50-letnico priključitve Trsta k Italiji zato, da utrdi v mestu svojo prisotnost in prikrije lastno nesposobnost za ustvarjanje pobud, ki bi bile primerne časom in v korist občanov. Zato ponuja lažni patriotizem, ki je v resnici le star nacionalizem, ter štrumentalizira pomembne dogodke, kot sta bila shod alpincev in Giro d’Italia. V tem okviru SKGZ obsoja vsakršna provokativna dejanja, ki pripomorejo le k zaostrovanju ozračja. Tržaška desnica nadalje pospešuje negativni odnos do slovenske manjšine in Slovenije nasploh, junake prvega evropskega protifašizma označuje kot morilce in teroriste, skriva evropske zastave in obenem obtožuje Slovenijo, da je nezrela za Evropo. Istočasno preprečuje izvajanje zaščitnega zakona za Slovence. Ob tem še nadalje štrumentalizira begunsko vprašanje v trenutku, ko je v Rimu na vladi Berlusconi, ki bi lahko na konkretne zahteve beguncev odgovoril s prav tako konkretnimi dejanji. Z državnimi sredstvi desnica tiska in spravlja v obtok zgodovinske in drugačne teze, ki nimajo nobene strokovne veljave, ampak bi jih lahko uvrstili med ideološko propagando. V tem smislu je razumljivo nestrinjanje mnogih italijanskih in slovenskih profesorjev, da bi postale omenjene teze učni pripomoček. Izkušnja nas uči, kako se ob spremembah, ki objektivno odpirajo Trst svetu, krajevni desničarski veljaki in njim pridruženi lobiji trudijo, da bi spravili v slabo luč slovensko manjšino ter ostro razdelili samo italijansko javno mnenje. Cilj ostaja danes kot včeraj ohraniti oblastniško rento. Zato je potrebno, da prizadeti vztrajamo pri resnični politični alternativi. Slednja pa je v razvoju pozitivne identitete, ki se ne utemeljuje v sovražniku, ampak v odločitvi za sožitje, za ustvarjalnost, za uveljavljanje pravic, za mir in demokracijo. Besede niso prazne, saj v naših krajih pomenijo novo zgodovinsko stran, odkrito sodelovanje med Slovenci in Italijani, skupno zavzemanje za vedno bolj konkretno zbliževanje s Slovenijo, za odpravljanje “mej v glavah” ter za uveljavljanje evropskega duha in življenja. Gre za cilje, ki presegajo včerajšnje kontrapozicije ter puščajo politične voditelje, ki imajo v sebi veliko stare jeze in malo novih idej, osamljene.