Tajništvo SKGZ proučilo sedanja odprta vprašanja v manjšini

Tajništvo Slovenske kulturno-gospodarske zveze je proučilo najaktualnejša vprašanja, ki se odpirajo slovenski manjšini. Tako je uvodoma predsednik Rudi Pavšič ugotovil, da se italijanske vladne in deželne politične inštitucije ne obnašajo do slovenske manjšine, kot bi to narekovale zaščitne norme in volja po skupni rasti naše celovite deželne stvarnosti. Neugoden vtis je tako zapustila nepričakovana in bliskovita zamenjava goriškega prefekta De Lorenza, ki je v javnosti dokazal svojo veliko občutljivost do problemov naše skupnosti. Slovensko manjšino skrbijo vladni ukrepi, ki nakazujejo smer nižanja pomoči bistvenim slovenskim dejavnostim. Glede Primorskega dnevnika je potrebno upati, da bodo obveljala zagotovila italijanskega zunanjega ministra Frattinija, da vlada časopisu ne bo nižala sredstev. Zelo negativno za vso manjšino bi bilo krčenje števila učiteljev in profesorjev na slovenskih šolah. Slednje so bistvene za sam jezikovni in kulturni obstoj Slovencev v Italiji, reformni predlogi ministrice za šolstvo pa nakazujejo nevarne reze. V smislu klestenja državne pomoči bi SKGZ ne hotela, da bi se znašli med škarjami tudi prispevki, ki jih danes predvideva zaščitni zakon št.38 in ki so namenjeni našim organizacijam in ustanovam. Ne zaskrbljajo pa le finančni restriktivni ukrepi, ki niso bilančno opravičljivi, saj je večina postavk za slovensko manjšino enaka vsaj petnajst let. Lanski povišek Prodijeve vlade je le delno popravil situacijo, še zdaleč pa ni dohitel uradne inflacije. Zaskrbljajo tudi dogajanja, kot jih beležimo v videmski pokrajini. Tu se je pričela obširna kampanija, ki bi rada zreducirala tamkajšnje Slovence na pripadnike nekega nedefiniranega slovanskega naroda. Pričelo se je v Reziji, nato pa se je demontaža beneških narečij razširila na Terske in Nadiške doline, kjer naj bi ljudje govorili neko svojevrstno govorico "po našim". Negaciji jezikovne pripadnosti logično sledijo zahteve po reviziji zaščitnih norm, ki so napisane v korist Slovencev. Takšno početje obrača kolo zgodovine nazaj in skuša ustrahovati Slovence v videmski pokrajini, ki so po potresu pričeli dihati in govoriti vedno bolj sproščeno in brez strahu. Zato, da bi se ne uresničevali temni scenariji, si SKGZ pričakuje od rimske vlade in drugih pristojnih ustanov, da spoštujejo in uresničijo člene zaščitnega zakona, ki zadevajo šolstvo, medije in kulturne ustanove. Glede same FJK je SKGZ mnenja, da predsednik Tondo nima razlogov, da ne podpiše dekreta, ki določa teritorij na katerem naj bi v svoji polnosti obveljala zaščita manjšine in to tudi v vidni obliki. Dejstvo, da nekatere občine še niso poslale Deželi svojega mnenja, ne more biti razlog, da se dekret ne podpiše. Nesprejemljiva bi bila "igrica", ko bi nekaj občinskih uprav z molkom zablokiralo uresničevanje celotnega zaščitnega zakona na teritoriju FJK. Predsednik dežele ima vse možnosti, da zadevo hitro in uspešno reši. SKGZ si nadalje pričakuje, da se bo čimprej sestala deželna posvetovalna komisija in da bo pričela s svojim delom. Tudi na tem področju bi prevelike zamude zaustavile dodelitev sredstev in pahnile ustanove, organizacije in društva v finančne stiske in v življensko negotovost. Kako naj delaš, če ne veš, koliko denarja boš prejel? Ob vsem tem se brez pravih razlogov, razen da niso ponovno politični, vleče vprašanje Narodnega doma v Trstu in Trgovskega v Gorici. Predlogi za uporabo so dovolj jasni. Glede osrednjega Narodnega doma v tržaški ul. Filzi SKGZ brez zadržkov podpira tezo, naj se vanj preseli Narodna in študijska knjižnica. Njena prisotnost ne bi smela biti sporna, NŠK pa ne more čakati na rešitev v nedogled. Skratka, odprtih vprašanj je več, zaščitni zakon za Slovence pa je bil sprejet že marca leta 2001. Nekateri povsem konkretni in obvezujoči členi so še danes mrtva črka.