Stališče SKGZ ob dnevu spomina

V poročilu slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije piše o letu 1945 sledeče: »Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe.«

Zgodovinarji so svoje delo opravili in ga še opravljajo ob neodtujljivi pravici svobode zgodovinskega raziskovanja. Pomiritveni proces na družbeni ravni pa računa na zmožnost razumevanja trpljenja drugega. Jasno nam je zato, da velik del prebivalstva Trsta ne vidi v partizanski vojski osvoboditeljev. Vemo, da je povojno nasilje povzročilo novo trpljenje in nedolžne žrtve. Nasledniki ubitih v breznih in likvidiranih imajo pravico objokovati družinske člane in se jih spominjati, pa čeprav so naši skupnosti morda povzročili trpljenje. To je dejanje pietete, demokracije in miroljubja. Čeprav sta bila nemški vojak in italijanski fašist nasilna do Slovencev, ne moremo vzeti njunima družinama pravice do spominjanja nanj.

Verjamemo, da sta želela Borut Pahor in Sergio Mattarella ponesti 13. julija 2020 podobno sporočilo. Marsikdo v naši skupnosti, tudi v vodstvu SKGZ, je videl v tej izbiri zlorabo simbola Narodnega doma, izgubljeno priložnost priznanja zločinskih fašističnih dejanj nad slovenskim narodom ali poskus vzpostavitve uravnilovke med fašizmom in partizanskim bojem. Slednje je še najbolj nesprejemljivo.

Italijanski javni diskurz pa omenja, z redkimi izjemami, le šoht kot kraj simbolnega stiska rok predsednikov. »Titovi partizani so v teh krajih pustili dolgo krvavo sled ter v brezna zmetali na tisoče ljudi, katerih edina krivda je bila ta, da so Italijani«, je bilo slišati ob šohtu. »Titove zveri« in »morilci«: tako je tržaški župan poimenoval naše dedke in babice, naše mame in očete. Če bi jih zagovarjali pa nas čaka dodatni očitek, da imamo tudi sami krvave roke. Ta župan je prejel državno odlikovanje Republike Slovenije.

Poleg zavajanja zgodovinskih dejstev, ni želje ne volje za razumevanje drugega, ki naj bi ga nakazala predsednika. S stigmatizacijo »zveri, morilci ipd.« se izvaja nad našo skupnostjo nasilje. Prizadeti smo in ne sprejemamo, da nekdo tako označuje naše predhodnike, ker nas ponižuje. 10. februar in 6. september se razlikujeta skratka po kulturi in slogu sporočanja. Počastitve bazoviških junakov skušajo vzpostaviti vzdušje dialoga ter klimo refleksije ter pietetnega pogleda na trpljenje.

Razumevanje trpljenja drugega ne vzame ničesar lastni zgodbi in identiteti, prej ustvarja klimo skupne rasti za boljšo prihodnost. Poročilo mešane komisije navaja, da niso doživljali vsi prihoda 9. korpusa 4. jugoslovanske armade kot osvoboditev Trsta. Slovenska kulturno-gospodarska zveza pa ga tolmači kot enega od najsvetlejših trenutkov v zgodovini slovenskega naroda in se zanj ne misli opravičevati, pa četudi sprejema in razume trpljenje drugih.

»Domoljubje gradi mostove, nacionalizem jih uničuje«, je na bazovski gmajni pred nekaj leti rekla prof. Marija Bidovec. Eni skušamo ustvarjati mostove, drugi pa z nasilno izključujočo retoriko povzdigujejo trpljenje lastnega naroda. Besedne zveze polne sovraštva, kot so »zveri in morilci« rušijo sožitje in netijo vzdušje nasilja nad sosedom.

Slovenci v Italiji smo številčno manjša skupnost, z Italijani si od vselej delimo isti prostor. Živimo na naši zemlji, v kateri so pokopani naši dedje, zanjo smo pripravljeni se boriti: ne z orožjem, a, kot vselej, s kulturo, jezikom in svetovljansko odprtostjo do sveta. Nihče nima pravice nas žaliti, nihče nima pravice teptati naše zgodovine, naše identitete in naših prepričanj. Pa se je ob 10. februarju zgodilo ravno to.

Poslanstvo SKGZ je zasledovanje enakopravnosti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Od italijanske države zahtevamo enakopravno obravnavo trpljenja Italijanov in Slovencev v dvajsetem stoletju. Od italijanske države zahtevamo enakopravno obravnavo kulture, jezika in identitete slovenske narodne skupnosti v Italiji in pri tem ne pozabljamo, da sta, med drugimi, temelja te identitete antifašizem in dediščina upora proti fašizmu, ki ga je načrtno izvajala italijanska država. Za kar se ni nikoli jasno opravičila.

Slovenska kulturno-gospodarska zveza se ne bo odpovedala dialogu z drugim, iskanju odprtih obzorij, bratstva, enotnosti in svobode. Je pa po tem 10. februarju zaradi izpadov sovražnega govora manj zaupljiva in bolj čuječna. Dokajšnja medlost Republike Slovenije do tega vprašanja pa nas nadvse zaskrblja.

Če so se v preteklih tednih v medijih zgodile dvomljive interpretacije zgodovine v imenu krovne organizacije, podajamo z jasnim sporočilom uradno stališče SKGZ-ja, njene predsednice in Izvršnega odbora organizacije. Na našo zgodovino, na naše tigrovce, aktiviste, kurirje, oefovce, partizane in na njihova junaška dejanja, ki so iz odpora proti narodnemu uničenju dvignila slovenski narod do osvoboditve, smo ponosni. Zato bi bilo nedostojno, da bi se zanje na katerikoli način opravičevali, prej obratno, uporne osvoboditelje bomo zagovarjali, dokler bomo imeli za to glas.