Stališče SKGZ glede zastave slovenske narodne skupnosti v Italiji

Slovenska kulturno-gospodarska zveza je skupno s Svetom slovenskih organizacij preko Institucionalnega paritetnega odbora za vprašanja Italiji sprožila postopek za priznanje slovenske zastave kot prepoznavnega simbola slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in za vključitev te pravice v deželni zakon št. 27/2001. Vladni komisar, v svojem dopisu z dne 21. junija t.l., utemljuje, da zastava neke suverene države ni razpoložljiv simbol, ker naj bi ekskluzivno pripadal subjektu z mednarodnim pravnim statusom; redno izobešanje zastave tuje države pred javnimi stavbami bi lahko povzročalo zmedo glede nacionalnega značaja dejavnosti. Na osnovi teh ugotovitev vladni komisar izključuje možnost, da bi se lahko narodna skupnost prepoznavala v zastavi matične države, čeprav priznava pravico jezikovnih skupnosti do lastne zastave.

Stališče vladnega komisarja ne upoštva razsodbe Ustavnega sodišča št.189 z dne 1987, ki zelo jasno opredeli pravico etničnih skupnosti, da se prepoznavajo v zastavah drugih držav in jih zato lahko izpostavljajo v javnih prostorih.

Stanislav Marušič je 25. aprila 1983 postavil ob spomeniku padlim v Štandrežu dve slovenski zastavi takratne socialistične republike Slovenije. Na goriškem sodišču se je zaradi tega dejanja sprožil kazenski postopek zoper njega. Postopek se je skliceval na fašistični zakon iz leta 1929, ki je prepovedoval izobešanje državnih zastav tujih držav v Italiji brez predhodnega dovoljenja. Kot opozarja Primorski dnevnik iz preteklega 18. julija 2019, se je postopek, ki ga je kot odvetnik vodil Peter Sanzin, zaključil leta 1987 z razsodbo italijanskega državnega ustavnega sodišča.

Razsodba v prvi vrsti določa, da je fašistični zakon neustaven, ampak devet strani dolg dokument razvija argumente, na katere se Slovenska kulturno-gospodarska zveza sklicuje ob obravnavi odločbe tržaškega prefekta, da se zastava manjšine ne more ujemati z nacionalno zastavo druge države.

Ustavno sodišče, ki mu je ob sprejetju razsodbe dne 25. maja 1978 predsedoval Antonio La Pergola, poznejši minister iz vrst socialistične stranke, je svojo odločitev po mnenju Slovenske kulturno-gospodarske zveze utemeljilo na zelo demokratičen način, ki odseva svobodomiselnost osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem gre izpostviti bistveno razliko v načelnih izhodiščih, ki jo je mogoče razbrati med nazorsko širino stališča ustavnega sodišča leta 1987, ki je sprejemalo zastave sosednjih držav tudi kot identifikacijski simbol narodnih skupnosti, in ozkotirno, enosmerno in izključujočo utemeljitvijo, da se zastave enačijo z državami in podrejajo javnim pravilom izpostavljanja.

Predvsem v drugem in tretjem paragrafu razsodbe sodišče temeljito analizira načela demokratične ureditve države, zapisana v prvih členih ustave Republike Italije, ki je kot listina v popolnoma antitetičnem položaju z načeli ureditve, na podlagi katere je bil izglasovan zakon leta 1929. Razsodba v tem svojstvu utemeljuje, da »…je torej povsem iracionalno delati razliko med tistimi, ki nameravajo izraziti svojo identiteto preko simbolov in zastav, ki sovpadajo z zastavami drugih držav in med tistimi, ki opredeljujejo svojo identiteto drugače«. Še nadalje navaja, da »Problem se ne tiče izključno etničnih manjšin: gre namreč za splošnejši pogled, pri katerem je treba jemati v poštev dejstvo, da katerakoli skupina (tudi katerikoli državljan) se lahko prepoznava in hkrati lahko izraža svojo družbeno-politično identiteto s simbolom, zastavo, ki sovpada tudi s tisto tuje države«.

V tretjem paragrafu, v duhu liberalnega pogleda izpred treh desetletij, se izpostavlja radikalna razlika med fašističnim državnim ustrojem in demokratično povojno republiško ureditvijo Republike Italije. »Ker ni v pristojnosti države, da vsiljuje svoje vrednote vsem državljanom in zahteva, da se v njih prepoznavajo prav vsi posamezniki, veljajo zastave le kot identifikacijski simbol neke države in kvečjemu točno določenih idealov, iz katerih izhaja ljudstvo in, posledično, njegova suverenost,« jasno navaja ustavno sodišče, ki nadaljuje s sledečo ugotovitvijo: »Demokratična država se ne sme bati primerjave med ideali, ki jih zasledujejo ljudstva drugih držav ali narodov, in tistimi, ki jih zasleduje večina svojih državljanov, nasprotno: demokratična država temelji in živi ravno v omenjeni primerjavi, ki je lahko le v njenem interesu.«

Ustavno sodišče se dotika tudi praktičnih aspektov. »Pristojni sodnik odgovarja z ugotovitvijo, da bi bilo veliko bolj racionalno potrditi splošno zakonitost javnega izobešanja zastav etničnih manjšin, četudi bi te sovpadale z zastavami tujih držav. Pri tem bi bilo prav tako racionalno med drugim dodeliti državni oblasti možnost, da prepove omenjeno razobešanje v posebnih primerih, ko to terjajo mednarodne okoliščine in zaradi zaščite javnega reda.«

Slovenska kulturno-gospodarska zveza se prepoznava v tej razsodbi, predvsem nekaj tednov po obisku predsednika slovenske države v Trstu, ko sta med drugim s predsednikom Avtonomne dežele FJK potrdila odlično sodelovanje obeh držav, pri čemer ni pod vprašajem javni red in še manj primerno namigovanje na »posebne mednarodne okoliščine,« ki jih omenja razsodba.

Slovenci v Italiji gledamo na Republiko Slovenijo kot na matico, pri čemer ne zanikamo državljanske pripadnosti demokratični ureditvi Italijanske države ter dolžnosti in pravic, ki izhajajo iz le-te. Pri tem izpostavljamo tudi dejstvo, da je italijanski skupnosti v Sloveniji priznana ustavna pravica, da ima za svoj prepoznavni simbol zastavo Republike Italije, ki je v tem svojstvu izpostavljena na na javnih stavbah.

Razsodba ustavnega sodišče Republike Italije nam dodeljuje pravico, da se prepoznamo v slovenski zastavi in da jo svobodno razobešamo, česar ne smatramo le kot pravico, ampak tudi kot dokaz demokratičnosti italijanske države, ki svoja identitetna načela gradi ravno na primerjavi z drugimi narodi, tudi v tistem, v katerem se prepoznavamo Slovenci v Italiji.

V tem svojstvu pričakujemo, da deželni svet sproži postopek, na osnovi katerega bo slovenski narodni skupnosti priznana pravica do zastave, v kateri se prepoznava ter da se posledično v tem smislu dopolni deželni zakon št. 27/2001 in uredi pravico do izobešanja.