Srečanje SKGZ s posamezniki, ki delujejo na različnih področjih

Slovenska kulturno-gospodarska zveza je kot pripravo na kongres priredila na sedežu SKD Dom Briščiki srečanje s posamezniki, ki delujejo na različnih področjih, a niso, vsaj ne vsi, neposredno včlanjeni v organizacijo. Odziv na vabilo je bil zelo dober, saj je v neformalnem polkrogu sedelo kakih šestdeset povabljencev, med katerimi je bilo veliko mlajših obrazov. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič in član Izvršnega odbora Ace Mermolja sta podala izhodiščni poročili ali izziva. Pavšič se je konkretno dotaknil perečih problemov naše skupnosti in same SKGZ. Mermolja pa je spregovoril o tem, kako so lahko krovna in ostale organizacije koristne manjšini in tudi tistim posameznikom, ki delujejo na drugih področjih in v drugih okoljih. Poudarila sta, da Zveza želi na kongresu zarisati dolgoročnejše smernice delovanja ob upoštevanju sprememb, v katerih živi manjšina. Nemalokrat se zastavlja vprašanje o sedanji vlogi krovne organizacije, o tem, kako jo uporabniki in širša javnost dojemajo in kako ljudje, ki živijo izven ožjih operativnih krogov, percepirajo tako spremembe v teku kot delovanje same SKGZ. Postavlja se torej vprašanje, v kolikšni meri je organiziranost slovenske manjšine takšna, kot je danes, vsem nam koristna in kako lahko "dosega" delo, energije in misli ljudi, ki so zaposleni v okoljih, ki niso tradicionalno manjšinska. Ob tem je treba tudi oceniti ali struktura, ki je dedič slovenskega preporoda in povojne obnove, odgovarja današnjemu prostoru in času, ali pa je potrebno najti nove postojanke, nove načine dela, skratka, novo kulturo in mentaliteto. SKGZ ni edina krovna organizacija, ni edini dejavnik med Slovenci v Italiji. Tudi vizije med raznimi komponentami in posamezniki ne vedno sovpadajo. SKGZ pa želi na svojem kongresu izpostaviti svoje poglede in predloge, ki pa ne morejo biti papirnati ali nastati v ožjem krogu ljudi. Razprava, ki je sledila uvodom, je bila živahna, čeprav nujno razpršena na več tem. Dejansko so prisotni želeli povedati svoja mnenja o enotnosti v manjšini, o tem, zakaj se nekateri pomembni problemi ne razrešijo, o odprtosti oziroma zaprtosti organizacij in društev, o manjši zainteresiranosti za narodna vprašanja med mladimi, kar je opazno v šolah, o odnosu z italijanskimi sosedi, o teritoriju in o mnogih podobnih vprašanjih. Srečanje ni imelo kot cilja sklepov. Očitna pa je potreba mladih ljudi, da se razgovarjajo tudi o problemih lastnega okolja, da pride do izmenjave mnenj in da jim ni dovolj večkrat delna resnica, ki je na razpolago v časopisih. Skratka, srečanje je dokazalo, da so podobne pobude potrebne in da si ljudje želijo organizacij, ki nudijo možnost za medčloveške stike, za skupne razgovore in delo. Če torej srečanje v Briščikih ni moglo roditi kakega sklepa, je dalo SKGZ-ju jasno in dodatno nalogo: odpirati prostore za srečanja, nuditi tribuno za izmenjavo mnenj, zapolniti vrzel, ki je nastala potem, ko se je večina strankarskih, sindikalnih in podobnih organizacij preselila iz starih celic ali sekcij v snemalne televizijske studie.