Srečanje Italijanski starši v slovenski šoli sprožilo živahno razpravo
PRIMORSKI DNEVNIK, 28. marca 2010
Iz številne publike so prišli tudi številni posegi in vprašanja KROMA
Poročali smo že, da je petkovo srečanje na temo Italijanski starši v slovenski šoli, ki ga je v Narodnem domu v Trstu priredila Slovenska kulturno-gospodarska zveza, naletelo na veliko zanimanje javnosti. Dvorana tamkajšnjega informativnega centra je bila nabito polna, po uvodnih posegih gostov (svoje izkušnje so predstavile Federica Seganti, Marina Cattaruzza Bellinello, Alida Manfreda Zacchigna, Daniela Levi in Fabio Cenzon) pa je bilo kar nekaj posegov in vprašanj iz občinstva, ki so v glavnem potrdila pozitivno oceno izbire vpisa otrok v slovenski vrtec oz. šolo. Tako so se oglasili mnogi drugi starši, ki so skupaj s šolniki in drugimi poslušalci napolnili dvorano. Večkrat je bilo slišati, da izbira ni bila lahka in prav nič samoumevna, morda tudi zaradi kake travmatske izkušnje iz preteklosti. To je primer Danila Slokarja, ki se mora zahvaliti pokojni materi, ki se je, čeprav iz Padove, zavedala pomena poznavanja drugega jezika, tako da je obiskoval slovensko šolo, čeprav je bilo to zanj zelo težavno obdobje, saj je za Slovence bil Italijan, za Italijane pa Slovenec. Tudi zato je imel pomisleke, ko mu je žena, doma iz Piemonta, predlagala vpis hčerke v slovensko šolo, a vse se je srečno izteklo, saj hčerka uspešno obiskuje klasični licej. Med razpravo se je postavilo tudi vprašanje, kako je z učenjem italijanščine v slovenski šoli: ni razlik z italijansko šolo, sta opozorila Alida Zacchigna in Fabio Cenzon, čemur prav gotovo prispeva bralna kultura, ki prispeva k zapolnitvi morebitnih vrzeli, kar je potrdil tudi upokojeni novinar dnevnika Il Piccolo (s slednjim je SKGZ tudi soorganizirala pobudo) Pierluigi Sabatti: časopis namreč izvaja novinarsko delavnico za vse tržaške liceje, prispevki dijakov slovenskih šol pa se glede italijanščine ne razlikujejo od izdelkov njihovih vrstnikov iz italijanskih šol. Nekdanji Piccolov odgovorni urednik Luciano Ceschia pa je opozoril na potrebo po podpiranju posebnih potreb, ki jih ima slovenska šola, saj na plečih učiteljev sloni velika količina dela in odgovornosti. Predmet pogovora sta bila med drugim tudi uporaba narečja oz. posebne mešanice slovenščine in italijanščine s strani učencev in dijakov, pa tudi vprašanje identitete, ki si ga postavljajo predvsem tržaški italijanski starši otrok, ki obiskujejo slovensko šolo. Očeta, ki je to vprašanje načel, je Pertotova pomirila, rekoč da če nekdo osvoji nek jezik, to še ne pomeni, da osvoji tudi identiteto govorcev tega jezika. Gospod Lattanzio, Rimljan, ki je poročil Toskanko, otroka pa vpisal v slovensko šolo, pa si problema identitete sploh ne postavlja: zanj namreč človek prevzame identiteto okolja, kjer se dobro počuti. (iž)