Spominski večer na Zoro Perello

»Zora Perello zasluži, da ji Trst posveti ulico, uličico ali trg, pp katerem bodo hodili mladi in stari. Ljudje, ki naj se zavedajo, koliko sta Zora in njena generacija tržaških deklet naredili za Trst in svobodo. Tisto svobodo, ki jo moramo tudi mi vsakodnevno zalivati in gojiti.« Pomenljive besede je na ponedeljkovem srečanju v Rižarni izrekla Devana Jovan in izzvala prepričan aplavz številnega občinstva. Priložnost za pogovor o mladi antifašistki in aktivistki, ki je umrla v nemškem taborišču je ponudil izid knjige Zora, una storia della resistenza. Gre za italijanski prevod uspešnice Zora, pod katero se je pred več kot desetimi leti podpisala Lida Turk in je izšla pri Založnistvu tržaškega tiska; pri izdaji prevoda sta ob založbi sodelovala Vsedržavno združenje partizanov Italije in Sklad Dorče Sardoč. Novinarka in tolmačica Devana Jovan je na večeru, ki ga je Slovenska kulturno-gospodarska zveza priredila v sodelovanju z nekaterimi partnerji, postregla s spomini svoje mame Rajke. Ta je bila namreč Zorina prijateljica in je z njo delila iste vrednote in podobno usodo. Obe sta bili tako rekoč se najstnici soudeleženi v antifašističnem boju, zaradi tega aretirani in zaprti, naposled pa deportirani v Ravensbrück. V konvoju, ki je krenil proti severni Nemčiji, je bilo 77 deklet, je spomnila zgodovinarka Dunja Nanut, ki je s profesorico Majdo Artač in igralko Niklo Petruško Panizon sooblikovala spominski večer; do jeseni 1944. leta so politične deportiranke pošiljali v Auschwitz, kasneje pa v to taborišče. Pred tem so okusile zloglasno Vilo triste, jezuitske in koronejske zapore. Že v Vili triste so si zaobljubile, da ječarjem ne bodo dopustile, da jih zlomijo, da se ne bodo prepustile malodušju, se je maminih spominov spominjala Devana Jovan. Njena mama, tako kot večina preživelih, ni rada govorila o tistih časih: »Hoteli so nam prihraniti tisto gorje, upali so, da ga bodo lahko pustili za sabo. Moja mama ni nikoli zares pripovedovala o njem, spomini, ki jih je delila z mano, so bili kot drobtinice.« Devana je kljub temu marsikaj izvedela. Na primer o solidarnosti, ki je povezala dekleta: ko se je vlak, ki jih je peljal v Nemčijo, ustavil na Trbižu, bi lahko katera poskusila pobegniti, a tega ni storila, saj so bili nacisti jasni, da bi posledice prizadele vse. O tisti globoki veri v končno zmago, ki so jo tržaška dekleta gojila tudi sredi taboriščne bede. »Bile so zelo močne, preživele pa niso zaradi fizične moči, temveč po zaslugi neverjetne volje do življenja, prepričanja, da bo dobro premagalo zlo.« O tistem poročnern prstanu, ki ga je Zora, za Rajko Zorka, skoraj čudežno rešila pred zaplembo. Mesece in mesece ga je skrivala v ustih, na smrtni postelji pa ga izročila Rajki in jo prosila, naj ga po osvoboditvi izroči Ijubljenemu Voju. Na podoben način je prstan nato več mesecev skrivala Rajka, z njim prehodila pol Evrope in ga julija 1945, sicer razbitega, končno izročila Zorinemu možu. Tisti prstan je bil njena vez s Trstom, z vsakdanjim življenjem. Še nekaj je Rajka zaupala svoji hčerki: ko je Zorko videla zadnjič, jo je ta prosila, naj ji počisti nohte. »Tudi na koncu je hotela ohraniti svoje žensko dostojanstvo.« Tudi taka so bila uporna tržaška dekleta. Tista dekleta, ki si z Zoro na čelu, zaslužijo ulico, uličico ali trg sredi Trsta.

Primorski dnevnik, 26. 04. 2017