Spominska svečanost v Štorjah pri Sežani
Danes mineva 61 let od tistega tragičnega dogodka, ko so v Štorjah pri Sežani specialne nacistične SS enote zverinsko mučile in obesile na telegrafski drog komaj 17-letnega partizana Marjana Štoko, doma s Proseka. Včeraj so se številni domačini, borci s te strani in onstran meje, svojci umrlega partizana Štoke in številni drugi poklonili njegovemu spominu ob spomeniku v Štorjah, ki simbolizira drog in vrv. Na komemoraciji, ki so jo organizirali Območna organizacija zveze združenj borcev in udeležencev NOB Sežana in Krajevna skupnost Štorje v sodelovanju s sekcijo VZPI- ANPI Prosek- Kontovel, je pri Štokovem spomeniku spregovoril pokrajinski predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze za Tržaško Igor Gabrovec, ki je poudaril, da je bila narodno-osvobodilna borba sijajen primer uporništva in bistveno dejanje v tedanji dobi, kot je npr. danes pomembno širjenje Evropske unije in njeno odpiranje Slovenije, s tem pa se za vse postavljajo možnosti živeti brez meja. »Zato smo toliko bolj ponosni na našo zgodovino, ponosni smo na junaški boj vse Primorske in naših očetov, a v isti sapi obsojamo vsako posamezno dejanje, ki je ta boj lahko onečastilo, obžalujemo vsak izvensodni poboj, vsako kruto maščevanje, vsak padec človeške časti. In vemo, da je bilo odporništvo v svojem bistvu čisto, sijajno v srcu in v razumu, edino odrešujoče. Zato lahko upravičeno vzklikamo, da ni sprave brez resnice, ampak tudi ni resnice brez spoštovanja zgodovine, ni odpuščanja brez kesanja. Te besede beremo v očeh še živečih partizank in partizanov, vojnih sirot in preganjancev, to beremo v očeh tistih, ki so preživeli taboriščem smrti, zverinskim mučilnicam, jetništvu in pregnanstvu. Takrat in potem, ker se zverinskost ljudi znova in znova pojavlja. Iz generacije v generacijo,« je poudaril Gabrovec.
Pred spomenikom žrtvam NOB pa je spregovoril predsednik sežanskega območnega borčevskega združenja Emil Škrl, ki je med drugim obsodil odločitev srbskega parlamenta, da bodo prejemali pokojnine tudi nekdanji četniki, in grobo nasilje v Kumrovcu, ko so z eksplozivom hudo poškodovali kip maršala Jugoslavije Josipa Broza Tita. Nič manj kritičen ni bil do sosedov Italijanov. »Doživeli smo histerijo v italijanskem parlamentu ob razglasitvi dneva spomina, praznika, ki nam je odločno nasproten, da ne rečem sovražen. Izjave o slovenskem ekspanzionizmu niso kar tako, posebej če so izrečene v parlamentu. Nadaljevalo se je s tendencioznimi zborovanji alpincev v Trstu, ki ni minilo brez proti-slovenske propagande in ne pozabimo najave filma Srce v breznu, ki naj bi imel le en namen. Ta pa je obsoditi Slovence kot ljudstvo, ki naj bi izvajalo etnično čiščenje v škodo Italijanov. Višek teh manifestacij je bila enotedenska proslava 50-obletnice vrnitve Trsta v Italijo. Kako značilno za današnji zatohli in zavrti Trst. Kaj pa slovenska stran? Nič in še enkrat nič!« je dejal Škrl.
Pred oba spomenika so delegacije položile vence. Udeleženci so se z minuto tišine poklonili padlim junakom in obeležili 60-letnico konca 2. svetovne vojne. V kulturnem programu pa so sodelovale recitatorke mladinske gledališke skupine Kulturnega društva Šator iz Štorij pod vodstvom mentorja Bojana Podgorška in harmonikar Ludvik Žiberna.
Olga Knez
(Primorski dnevnik, 10. januarja 2005)