standrez2

Spominska slovesnost pred spomenikom v Štandrežu

Vsakič, ko prihajam pred spomenik našim padlim in zaslužnim prednikom, si postavljam vprašanje: ali smo storili dovolj, da počastimo njihovo predanost vrednotam, za katere so izgubili to, kar jim bilo najdražje, življenje?

Smo vredni njihovih dosežkov, ki jih danes mi koristimo? Se jih zavedamo? Znamo ceniti svobodo, mir, strpnost, prijateljstvo, medkulturni dialog? Koliko smo se potrudili, da te vrednote, ki nam jih je trda polpreteklost pustila, bomo ohranili in jih predali novim generacijam? Se res zavedamo, kaj stoji za temi spomeniki in obeležji?

Tako v Štandrežu, kot drugod, pomenijo ti spomeniki milijoni žrtev, ki so umrle za plemenito perspektivo. In vsakdo od teh milijonov je doma pustil mamo, očeta, brata, ženo, otroke in prijatelje. Odšli so mladi, ker so verjeli, da bo prišel boljši čas. In mi smo ga dočakali.

Molte volte mi chiedo se sono degno del grande sacrificio di tante persone che con la vita ci hanno donato un mondo migliore, la pace, occasioni di convivenza, solidarietà sociale, amicizia tra le genti, progresso economico ed intellettuale.

Il dubbio è lecito se mi guardo attorno e con non poca preoccupazione mi accorgo che stiamo scivolando nel baratro del qualunquismo, della facile demagogia e del populismo. Siamo diventati più egoisti e non vediamo le persone in difficoltà che sono attorno a noi. Anche certi segnali di nuovo fascismo ci sembrano banalità e sceneggiate da poco. Bambine morte nei lager nazisti vengono usate per becera propaganda calcistica. Non riusciamo a esprimere uno sguardo amico al giovane di pelle scura e lo incolpiamo di tutti i mali che ci affliggono. Quanta miseria dell’intelletto e dell’anima c’è intorno a noi.

Danes ni dovolj, da se občasno poklonimo našim žrtvam in potem z lažjim srcem gremo domov. Danes je potrebna večja akcijska enotnost vseh tistih, ki so nam te vrednote zvezda vodnica in ki verjamemo, da ne moremo vsega zbanalizirati in folklorizirati. Imejmo več korajže. Pred nami stoji veliko izzivov in veliko je odprtih vprašanj. In prav mi moramo stopiti v prvi plan in jih začeti reševati in postavljati temelje za boljšo in bolj humano družbo. Na razpolago imamo veliko inštrumentov, tudi veliko tehnologije. Sprožimo potrebno družbeno evolucijo.

Non credo che nel mondo di oggi basti venire una o due volte all’anno davanti ai nostri monumenti e ricordare i nostri caduti. Questo atteggiamento minimalista non basta più se vogliamo sconfiggere le banalità e le piccolezze della nostra società. Alziamoci e iniziamo personalmente a cambiare le cose! Non sarà facile ma è possibile perchè siamo in tanti. Insieme ci riusciremo e c’è bisogno di ognuno di noi, nessuno escluso. Lo dobbiamo ai nostri caduti, lo dobbiamo ai nostri figli e nipoti.

Našo bodočnost moramo graditi na človeku in njegovem dostojanstvu. Za nas Slovence pomeni dostojanstvo, da bolj odločno uporabimo naš slovenski jezik in to povsod. Ne smemo se ga sramovati. Biti Slovenec v Italiji pomeni biti državljan z dodano vrednostjo. Biti Slovenec, kot bi rekli mladi taborniki zbrani pred spomenikom, pomeni biti “figo”. Rabimo veliko poguma, da bomo kos tej nalogi, a skupaj nam bo uspelo, ker smo in moramo ostati vredni dediči vseh tistih, ki so odločno, z veliko mero optimizma in z vero v boljši čas, umrli s ponosno dvignjeno glavo. Slava jim.

 

Rudi Pavšič, slavnostni govornik 

Povezane objave

Skupaj moramo zasledovati sožitje in spoštovati različne spomine - Tiskovno sporočilo SKGZ
FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst