Spominjajmo se na preteklost, zreti pa moramo v prihodnost

99. obletnica požiga: Slovesnosti se je ob predsedniku republike Slovenije Pahorju udeležila velika množica

TRST – Množica ljudi se je včeraj zgrnila na Ul. Filzi, da bi prisostvovala spominski slovesnosti ob 99. obletnici požiga Narodnega doma. Odziv, ki je zagotovo presegel prvotna pričakovanja organizatorjev, nedvomno in nesporno priča o tem, da še danes simbolni pomen tega kraja, ki je bil in je še danes veliko več kot samo »stavba«, zaseda pomembno mesto v kolektivni zavesti Tržačanov, Slovencev v Italiji, Primorcev – a ne samo. Ko so ljudje, ki so se pred začetkom slovesnosti zadrževali pred stavbo, opazili, da se v smeri iz Ul. Commerciale bliža starosta tržaških in slovenskih pisateljev Boris Pahor, je v množici završalo. Predstavniki civilne družbe in politiki so planili proti edinemu še živečemu pričevalcu krutega prizora, ki se je na takratnem Vojaškem trgu odvijal 13. julija 1920, ko so ognjeni zublji požirali Narodni dom. Sedež v prvi vrsti, rezerviran za Borisa Pahorja, je sicer ostal prazen, saj se je pisatelj zadržal v veži in ni vstopil v dvorano. Dogajanje se je zatem pomaknilo v mogočno Fabianijevo stavbo, ki je bila med letoma 1904 in 1920 bijoče srce slovenske in slovanske prisotnosti v Trstu. »Nabito polna dvorana« v tem primeru ni le publicistična puhlica: avditorij je bil dobesedno premajhen za vse, ki so želeli prisluhniti slovesnosti, zato je marsikdo ostal zunaj, na Ul. Filzi, ali v veži Narodnega doma.

Ko je v dvorano vstopil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, je zadonel bučen aplavz. Po nastopu kitarista Glasbene matice Janoša Jurinčiča je napovedovalka Lara Komar pozdravila prisotne goste, za­tem sta na oder skupaj stopila Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze in predsednik Sveta slovenskih organizacij, ki sta s stranko Slovenska skupnost napela moči za letošnjo slovesnost, nekakšno »generalko« pred prihajajočo stoletnico požiga. »Zgoreli so notni zapisi, instru­menti, knjige, časopisi, gledališče, hotel. In z njimi vsi načrti Slovencev za sooblikovanje moderne, demokratične, pluralne družbe v takratnem Trstu,« je povedala Dobrila ob 99-letnici dogodka, ki se je dramatično zarezal v duše ne le Primorcev, temveč vseh Slovencev in teh, ki odklanjajo nacionalistično nasilje. Poleg krovnih organizacij SKGZ in SSO ter stranke Slovenska skup­nost se slovesnosti pridružujejo še druge slovenske in italijanske ustanove, ki negujejo spomin na Narodni doni, je pojasnil Ban­delj. »Svečanost želi biti povezovalna in odprta vsem ostalim tržaškim skupnostim. Naj bo današnje srečanje slovesen uvod v dogodke, ki bodo obeleževali stoletnico požiga, pa tudi načrtovanje prihodnosti Narodnega doma, ki naj ponovno postane središče slovenske in drugih kultur našega prostora.«

Ob stoletnici spet koncert?

»Pred 99 leti se je začelo dramatično obdobje 20. stoletja. Zgorel je Narodni dom, sledilo je fašistično dvajsetletje z rasnimi zakoni in druga svetovna vojna,« je tržaški župan Roberto Dipiazza sintetiziral obdobje, ki se je začelo s požigom tržaškega središča Slovencev. »Ko sem postal župan tega krasnega mesta, smo z okoliškimi župani začeli postopek sprave,« višek katerega je bil koncert Poti prijateljstva, ko je ob prisotnosti italijanskega, slovenskega in hrvaškega predsednika re­publike tržaški Veliki trg postal »Trg zedinjenega miru«. Dipiazza je slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju poklonil spominsko sliko omenjenega dogodka s posvetilom v slovenščini, v katerem je izrazil željo, da bi se podoben dogodek lahko zgodil ob stoletnici požiga Narod­nega doma.

Podpredsednik FJK Riccardi

»Kot tiha priča dogodkov, ki so okrvavili t. i. kratko stoletje, je Narodni dom hkrati simbol smrti in prerojenja – ne le slovenske narodne skupnosti, pač pa celega Trsta,« je svoj pozdrav uvedel podpredsednik deželne vlade Riccardo Riccardi. Nadaljeval je z željo, da bi obravnavanje zgodovine ne ostalo omejeno na visokozveneče retorične izjave, pač pa da bi to preraslo v nauk, ki bi preprečeval, da bi se ponovile v preteklosti že storjene napake. »Sodelovanje in spoštovanje oblikujeta boljšo družbo, v kateri je tudi manjšinam priznana vloga, ki jo odigravajo na nekem ozemlju,« je še dodal Riccardi in nato prešel k bolj politično obarvanim temam. Omenil je čezmejno sodelovanje, ki se je uresničilo z uvedbo slovensko-italijanskih policijskih patrulj, ni pa pozabil na (zaenkrat še) odprto vprašanje zajamčenega zastopstva slovenske narodne skupnosti v italijanskem parlamentu in deželnem svetu. Deželna vlada v zvezi s tema temama ne bo molčala, pač pa si bi prizadevala za ustrezno zastopanost celotne manjšine, tako Riccardi. Pozdravil je tudi v imenu deželnega guvernerja Massimiliana Fedrige, ki se slovesnosti ni udeležil – v preteklih je kazalo, da zaradi drugih institucionalnih obveznosti, včeraj pa je Fedriga po srečanju z Borutom Pahorjem pojasnil, da so bile obveznosti, zaradi katerih ni prišel v Narodni doni, »striktno osebne«.

»Z Mattarello sva prijatelja«

Predsednik Republike Slovenije Bo­rut Pahor je pozdravil sodelovanje krov­nih organizacij pri priredbi slovesnosti ob 99-letnici požiga Narodnega doma, ki je bilo eden izmed razlogov, zaradi ka­terih se je odločil, da se dogodka udeleži tudi sam. »Ob tem da krovni organizaciji negujeta zgodovinski, kolektivni spomin, danes tudi zavzeto skrbita za prihodnje sožitje – na tem prostoru med obema narodoma, ne nazadnje pa tudi med državama,« tako Pahor.

»Želim si, da bi se prihodnje leto lahko udeležil spominske slovesnosti ob požigu Narodnega doma skupaj z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello, s katerim odlično sodelujeva, veže pa naju tudi iskreno prijateljstvo,« je izjavil slovenski predsednik in požel dolg aplavz.

Raoul Pupo žel aplavze

Slavnostni govor tržaškega zgodovinarja in univerzitetnega profesorja Raoula Pupa, ki ga v celoti objavljamo na 4. strani, je izzval več aplavzov. Občinstvo je svoje strinjanje s Pupom s ploskanjem izkazalo zlasti na tistih točkah, ki so se bolj ali manj direktno navezovale na aktualno politično dogajanje. »Ko danes spet slišimo govoriti o zapečatenih mejah, nas spreleti srh,« je izza govorniškega odra zagrmel Pupo. Toda niso vsi ploskali – zgodovinarjeve besede očitno niso navdušile tržaškega župana Roberta Dipiazze, podpredsednika deželne vlade Riccarda Riccardija in dežel­nega odbornika Danila Slokarja, saj so njihove dlani mirovale.

»Narodni dom Slovencem«

Walter Bandelj in Ksenija Dobrila sta ob prisotnosti predsednika Boruta Pahorja na pročelje Narodnega doma položila venec, nakar je rektor tržaške univerze Maurizio Fermeglia v avli prerezal »dvojni« trak – slovensko in italijansko trobojnico – in tako Narodni in študijski knjižnici predal nove pritlične prostore. Fermeglia se sprašuje – »Kdo nam veleva, da moramo to stavbo vrniti skupnostim, ki so v njej delovale? Zakon? Seveda. A to nam zapoveduje predvsem zgodovina.«

Jaruška Majovski

VELIKI TRG – Srečanje pred slovesnostjo

Pahor: Kratko, a konstruktivno

Fedriga: Ukrepi na meji le po dogovoru

Vprašanje, ali si bosta predsednik slovenske republike Borut Pahor in deželni guverner Massimiliano Fedriga naposled le segla v roke, je bilo nekaj dni ovito v skrivnost. To se je včeraj le zgodilo; ne v Narodnem domu, pač pa na Velikem trgu, na predsedstvu dežele FJK. «Srečanje je bilo kratko, a konstruktivno,« je povedal Borut Pahor. S Fedrigo sta se pogovorila o marsičem – o usodi Narodnega doma, o slovesnosti ob stoletnici njegovega požiga, pa tudi o aktualnih političnih vprašanjih, med katerimi so najbolj žgoče napovedane postavitve fizičnih ovir vzdolž italijansko-slovenske meje. »Fedrigi sem povedal, da niso potrebni novi ukrepi. Skupno patruljiranje je zadovoljujoč ukrep, ki poglablja zaupanje med obema vladama in obema državama, zato za taka razmišljanja ni nikakršnih razlogov,« meni Pahor, ki se zavzema za to, da meja ostane odprta – in to za vsako ceno. Fedriga je po srečanju izrazil pripravljenost za sodelovanje, če bo to potrebno, z dogovorjenimi skupnimi italijansko-slovenskimi ukrepi za boj proti migracijskim tokom. Pahorjevo stališče o odprtih mejah je po sestanku s slovenskim zastopstvom na generalnem konzulatu RS v Trstu pozdravila senatorka Tatjana Rojc.

Fedriga je Pahorju sam omenil vprašanje zagotovil enega zastopstva Slovencev v Italiji v italijanskem parlamentu in deželnem svetu. »Rešitev tega vprašanja bi bila imenitna, ker bi to odgovorilo na nekatere skrbi glede položaja Slovencev v Italiji, ki se porajajo v manjšinskih krogih, pa tudi v Sloveniji,« tako predsednik republike, ki je večkrat apeliral na nujnost dialoga: »V zaostrenih okoliščinah moramo ohraniti občutek za sožitje, okrepiti moramo dialog, paziti eden na drugega in graditi dobrososedske, prijateljske odnose,« je prepričan Pahor, »in v tej luči gre razumeti tudi moj danasšnji obisk.« (maj)

Aleksander Koren

Opomini iz Ul. Filzi

Ko manjšina nastopa enotno se zmore mobilizirati veliko ljudi. To se je včeraj lepo pokazalo v Trstu v Narodnem domu. Da smo Slovenci 99. obletnico požiga mogočne stavbe, simbola Slovencev v Trstu, praznovali skupaj je razlog, da je v Trst prišel tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. To je tudi povedal. Povedal je tudi to, kar so mnogi želeli slišati. Da si namreč želi, da bi prihodnje leto – ob okrogli obletnici – v Narodnem domu stal ob njem tudi naš drugi pred­sednik, to je Sergio Mattarella, in – dodajamo mi – drugi naš Pahor, to je Boris. In če bo prišel Mattarella, pa tudi če ga ne bo, pričakujemo seveda, da bo v Narod­nem domu tudi predsednik deželnega odbora Massimiliano Fedriga. Po včerajšnjem pogovoru na deželi s Pahorjem ni dvoma, da je v svojo beležnico z debelim, rdečim flomastrom obkrožil datum 13. julij 2020 (ali je to storil kak njegov sodelavec ali sodelavka), to je dan, ko si bo moral pač vzeti čas za nas, pravzaprav za Trst, ki je naše in tudi njegovo mesto. Mesto, v katerem (spravnih) simbolnih dejanj nikoli ni preveč.

Dan za dnem sicer ugotavljamo, da se je ozračje izboljšalo, da Slovenci nis(m)o več problem, da Slovenija in Italija sodelujeta na mnogih področjih. To je se­veda res. Vendar ni mogoče hkrati zanikati, da nas je zaradi vsega, kar se dogaja v državi, na celini in v svetu strah, da se ne bi kolo zgodovine spet zavrtelo v napačno smer.

Sedanji desnosredinski oblasti, kot manjšinci, ne moremo očitati, da nam nasprotuje, vendar se ne moremo hkrati znebiti občutka, da se ne more otresti tistih svojih sopotnikov, ki na nacionalnih nasprotjih še vedno gradijo svoj politični kapital in jo pogojujejo. »Antifašizem,« ki je del sodobne italijanske politične polemike, za primorske Slovence ne more priti v poštev. Tukaj ne more biti nobenega popuščanja, nobenega zamahovanja z roko, nobene ekvidistance med nasprotujočimi si zgodovinskimi tezami z navidezno enakim dostojanstvom, nobenega tehtanja, kaj je volilno bolj donosno. Nasprotno, potrebne so nedvoumne besede, jasno in javno distanciranje.

Na to nas Narodni dom opominja vsak dan.

Primorski dnevnik, 14. 07. 2019