Spomin Livia Semoliča ob slovesu Ettoreja Romolija

» Ettore Romoli pravi oče EZTS«

«Ettore Romoli je pravi oče Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), saj je v določenem trenutku čezmejno sodelovanje videl kot rešilno bilko za razvoj Gorice. O tem sva veliko govorila od začetkov nastajanja tega evropskega združenja vse do zadnjih dni njegovega življenja. Ravno on, ki je v devetdesetih letih nezaupljivo gledal na sosede, je dal pobudo za EZTS in vneto verjel vanj,« se danes spominja Livio Semolič, viden predstavnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki je bil Romoliju zlasti med njegovima dvema županskima mandatoma eden izmed prvih sogovornikov iz vrst goriških Slovencev.

»Najine poti so se sicer začele križati prav sredi devetdesetih, ko sem v volilni kampanji spremljal pokojnega Darka Bratino v tekmi proti Romoliju v goriškem senatnem okrožju. Bila je ostra volilna preizkušnja, v kateri je slovenski kandidat premagal favorita iz desnosredinskega bloka tudi okrog teme perspektiv čezmejnega prostora in vloge slovenske manjšine. Bolje sva se spoznala in začela tvorno sodelovati, ko je Romoli postal župan, jaz pa pokrajinski predsednik SKGZ. V skoraj vsakodnevnih stikih sva gradila medsebojno zaupanje ob izhodiščnem skupnem priznanju legitimnosti najinih popolnoma različnih svetovno nazorskih prepričanj in političnih pripadnosti. Ravno v tem, da nisva nikoli zatajila vsega, kar naju je ločevalo, je bil izziv za najino dialektično interagiranje. Predvsem pa sva si priznavala, da oba delava v korist Gorice in da si pri tem lahko pomagava, zato da bo ves goriški prostor imel od tega koristi. V pogovorih z njim sem seveda vedno izpostavljal potrebo po ovrednotenju slovenske prisotnosti, ker je ta dragocena specifika našega mesta. Romoli zaradi svoje politične in ideološke forme mentis marsičesa ni doumel, prišla pa sva do takšne ravni zaupanja, da, čeprav ni bil prepričan, mi je vseeno verjel in sprejel določene predloge ali zahteve. Predvsem ker ga nisem nikoli izigral. Zato je brez zadržkov pristal na namestitev dvojezičnih smerokazov z napisom "Gorizia-Gorica" ob glavnem vhodu z avtoceste v Gorico, na povsem dvojezične plakate z javnimi obvestili po vsej Gorici, na postavitev kipa Maksu Fabianiju z večjezičnim napisom na najvidnejšem mestu Ljudskega vrta. Lahko torej trdimo, da smo na področju udejanjanja zaščitnih norm veliko veš dosegli v Gorici z desnosredinskim županom Romolijem kot pa npr. v Trstu z raznimi župani, Londonskim memorandumom itd., če pomislimo tudi na pravico, da se v goriškem občinskem svetu lahko uporablja slovenski jezik. Zaslugo za vse to imajo tudi Romoli in tisti Slovenci, ki so z njim brez predsodkov sodelovali, od županov slovenskih občin ob državni meji do predstavnikov slovenske manjšine, saj nikogar ni odklanjal,« poudarja Semolič in še dodaja: »Bil je človek in politik, ki je izhajal iz desničarskih liberalnih krogov. Tega svojega ideološkega izvora ni nikoli zanikal ali skrival. Kot tudi ni bil idealistično naklonjen manjšinam ali večkulturnosti. Njegova izostrena inteligenca pa mu je v določenem trenutku nakazala najboljšo politično upravno pot v korist Gorice in sam je tedaj spoznal, da bosta nenadomestljivo vlogo odigrala slovenska manjšina in čezmejno sodelovanje. Ob koncu naj zabeležim še njegov odnos do Primorskega dnevnika ali, bolje rečeno, do krajevne redakcije. Ob najinih srečanjih je velikokrat pohvalil delo in korektno poročanje goriškega uredništva, na katerega je bil navezan. Morda prav zato, ko je bilo pred leti potrebno posredovati pri takratnem podtajniku za založništvo Berlusconijeve vlade Paolu Bonaiutiju, ker je bil Primorski dnevnik v resnih težavah, je prepričano nastopil v Rimu in, kar se je dalo, pomagal. Za vse to mu ostajam hvaležen.«

Arčon: »Pošalil se je, da bi lahko bil "il tuo papà"«

Takojšen je bil odziv novogoriškega župana Mateja Arčona: »Novica o smrti Ettoreja Romolija me je zelo prizadela. Še letošnjega aprila sva skupaj nazdravila, ko sem ga obiskal ob njegovem 80. rojstnem dnevu. Ettore je bil več kot samo kolega, nekdanji – župan, bil mi je prijatelj. Večkrat se je pošalil, da bi lahko bil "il tuo papà". Želim namreč povedati, da je med nama vladalo zaupanje, ki se je odražalo tudi pri najinem delu v dobro prebivalcev skupnega goriškega prostora. Odkar sem prvič stopil z njim v stik, je podpiral prizadevanja Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS GO). Verjel je v skupne projekte in v to, da lahko z njimi izboljšamo kvaliteto življenja v čezmejnem prostoru. V zadnjem času je veliko pozornost posvetil tudi našim prizadevanjem za kandidaturo Nove Gorice za Evropsko prestolnico kulture 2025. Prav minuli torek bi moral glede kandidature priti k meni v Novo Gorico na sestanek, pa ga je bolezen žal zadržala. Njegovo slovo je velika izguba za naš čezmejni prostor in zagotovo ga bomo pogrešali. Hvaležen sem mu za vso podporo, ki jo je vložil v čezmejno sodelovanje in za to, da je tudi po prenehanju županovanja podpiral vsa naša prizadevanja.«