Dvojezicnost

Slovenščina tudi v središču Trsta?

Vidna dvojezičnost v cepilnih centrih v tržaškem Starem pristanišču je primer dobre prakse, ki ga gre razširiti tudi na druge realnosti, ki se snujejo v Starem pristanišču, pa tudi na tržaško mestno središče nasploh ter na glavne zdravstvene objekte v Trstu. Tako mnenje prevladuje v slovenskih krovnih organizacijah in pri slovenskih izvoljenih predstavnikih v tržaškem občinskem svetu, medtem ko so vrhovi Občine Trst bolj previdni in opozarjajo predvsem na to, da se je treba držati zakona, za zdravstveno podjetje pa je uvedba vidne dvojezičnosti v bolnišnicah dober predlog. To izhaja iz izjav predstavnikov slovenske civilne družbe in krajevnih upraviteljev, potem ko je marsikdo pozitivno ugotovil, da so v cepilnih centrih v Starem pristanišču povsod poskrbeli za dvojezične napise in obrazce ter osebje z znanjem slovenščine.

Za tržaško občinsko svetnico Valentino Repini (Demokratska stranka) je dvojezičnost v cepilnih centrih odlična pobuda tržaško-goriškega zdravstvenega podjetja Asugi in tudi dodaten dokaz, da je Trst absolutno pripravljen na to, saj ni bilo negativnih odzivov. »Zato mislim, da je tudi napočil čas, da bi se lahko zares resno in temeljito delalo na tem, da je vidna dvojezičnost prisotna tudi v mestnem središču,« pravi Repinijeva, ki dodaja, da so na to pred časom na srečanju s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo opozorili tudi tržaškega župana Roberta Dipiazzo, ki da nima nič proti, a se v bistvu ni veliko premaknilo razen namestitve nekaj večjezičnih turističnih panojev, kjer je prisotna tudi slovenščina. Tudi spletna stran Občine Trst bi morala imeti slovensko različico, ki so jo sicer zagotavljali, a je niso nikoli uvedli, pravi svetnica. Na tem je treba dosti delati, a potem kako stvar tudi udejanjiti. To, kar se je zgodilo v cepilnih centrih, bi morala postati vsakdanja praksa, pravi Valentina Repini, za katero so ljudje v bistvu korak naprej, medtem ko je politika tista, ki zamuja.

Podobnega mnenja je tudi njen svetniški kolega Igor Švab (DS-Slovenska skupnost), ki meni, da, če obstaja politična volja, se določeni koraki naredijo, če te politične volje ni, pa ne.Tudi striktna razlaga zaščitne zakonodaje, da je vidna dvojezičnost možna samo na vzhodnem in zahodnem Krasu ter v Lonjerju, lahko s pravnega vidika drži, dejansko pa ne, pravi Švab, ki opozarja, da ni nihče protestiral proti dvojezičnim napisom v cepilnih centrih, zato bi jih lahko tudi razširili na druga območja. Svetnik SSk ima v mislih npr. spletni strani podjetja Asugi in Občine Trst ter tržaške bolnišnice, kjer bi lahko uvedli vidno dvojezičnost oz. večjezičnost, tako kot je npr. že uvedena v bolnišnici v Izoli v Sloveniji, na italijanski strani pa v bolnišnici v Gorici.

Tudi predsednica SKGZ Ksenija Dobrila poudarja pomen primera dobre prakse, ki je nastal z vidno dvojezičnostjo v cepilnih centrih, na kar so na že omenjenem srečanju opozorili župana Dipiazzo ter govorili o potrebi po širjenju vidne dvojezičnosti na mestno središče in Staro pristanišče ter na možnost poimenovanja novih ulic in trgov po slovenskih osebnostih. Po besedah predsednice SKGZ je bil župan zelo previden in je poudaril potrebo po napredovanju z majhnimi koraki. Je pa res, da so deželna določila glede vidne dvojezičnosti zelo omejevalna, saj se taka dvojezičnost ustavi v Lonjerju ter na vzhodnem in zahodnem Krasu. »To je v bodoče delo paritetnega odbora in dogovarjanja z deželno upravo, da morebiti razširi območje vidne dvojezičnosti,« pravi Ksenija Dobrila, ki pa opozarja tudi, da v enem od zadnjih členov (konkretno gre za 28. člen) zaščitni zakon predvideva možnost uporabe ugodnejših določil od tistih, ki jih predpisuje zakon: »To se pravi, da, če bi uprava želela, je to politična in družbena odločitev in lahko to naredi. Mislim, da so časi zreli, napisi v cepilnem centru so precedens.

Član izvršnega odbora SKGZ Livio Semolič pa pri tem opozarja, da prihaja pri italijanskih oblasteh večkrat do sprenevedanja, saj ne razlikujejo oz. ločujejo med osmim in desetim členom zaščitnega zakona. Prvi govori o uporabi slovenščine v javni upravi oz. komunikaciji, ne samo ustni, ampak tudi pisni (npr. z objavo slovenskih besedil javnih sklicev volilnih shodov) in se izvaja v vseh občinah, tudi v središču Trsta in Gorice. Deseti člen pa predvideva odlok predsednika dežele, ki določi seznam občin, kjer naj velja vidna dvojezičnost (npr. pri toponomastiki, smerokazih ipd.). Tako v goriški občini slednji velja za Štandrež, Pevmo in Podgoro, v tržaški pa za vzhodni in zahodni Kras ter Lonjer.

Tudi za predsednika Sveta slovenskih organizacij Walterja Bandlja so časi zreli za razširitev vidne dvojezičnosti: »Mislim, da počasi mora to priti v kri najprej nam, ker tudi mi imamo naše okostnjake v omarah, ker ne delamo, kar bi morali delati, večkrat se nam tudi zgodi, da nimamo dvojezičnih nalepk. Drugo je, da pride v kri politikom in tretjič funkcionarjem, ki sedijo v upravah, kot so občine, bivše pokrajine in dežela. Kar je bilo urejeno v cepilnih centrih v Trstu se mi zdi pravilno, da se razširi. To je model, ki ga Gorica uporablja že nekaj let in vsako leto ga nadgradimo,« pravi Bandelj. Z vidno dvojezičnostjo pokažeš, da tu že stoletja živijo Slovenci, po drugi strani je to promocija slovenskega jezika, pravi predsednik SSO, za katerega se ne smemo veseliti samo za eno stvar, ampak je treba nadaljevati s pametjo in koraki, ki jih delajo v Gorici.»

Tržaški župan Roberto Dipiazza pa je v svoji izjavi potrdil vtis o previdnosti, ki ga je dal Kseniji Dobrila: »Glede te teme je treba biti zelo pozorni. Jaz izvajam to, kar piše v zakonu. To je pomembno, drugače vsakdo na eni in drugi strani kaj zahteva in nastajajo razdori, če pa izvajaš zakon, ne zgrešiš nikoli,« pravi Dipiazza, ki sicer poudarja svojo vlogo glede odločitve nameščanja dvojezičnih napisov v cepilnih centrih v Starem pristanišču, pa tudi dejstvo, da je dal prevesti svoje govore v slovenščino in poskrbel, da so njegove javne odločitve in sklici na Krasu objavljeni v 70 odstotkih primerov v slovenščini in v 30 odstotkih primerov v italijanščini. »Za slovensko skupnost (sam uporablja izraz» skupnost« in ne »manjšina«, op.p.) sem naredil veliko,« pravi župan, ki ponavlja, da je edini pravi sistem tisti, po katerem je treba izvajati zakon in to velja tudi glede morebitne uvedbe vidne dvojezičnosti v mestnem središču.

Težave pri uvajanju vidne dvojezičnosti pa direktor zdravstvenega podjetja Asugi Antonio Poggiana vidi predvsem pri upravljanju spletne strani in osebju v bolnišnicah: »Za spletno stran in bolnišnice je nekoliko bolj zapleteno, ker v cepilnih centrih nam uspe pridobiti dvojezične poklicne profile, v bolnišnicah pa …« Precej manj težav pa bi bilo z uvedbo dvojezičnih napisov v bolnišnicah, saj sam ugotavlja, da so le-ti v Gorici že prisotni: »Glede napisov na Katinari in v glavni bolnišnici bi rekel, da se lahko gotovo opremimo, gre za dober predlog,« pravi. (Ivan Žerjal, Primorski dnevnik, 30.5.2021)

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo