Slovenci v goriškem občinskem svetu

V četrtek je v Trgovskem domu tretjič zasedal Goriški lok, v okviru katerega se v letošnji sezoni vsakič v drugačni sestavi zberejo občani, ki jih zanima dogajanje na Goriškem. Po županih Romoliju in Arčonu so prireditelji tokrat povabili na pogovor, ki ga je vodil David Sanzin, svetnike slovenske narodnosti v goriškem občinskem svetu. Prvič sta »skupaj stopila« Združenje Darko Bratina in krožek Anton Gregorčič.

Usklajevalec okrogle mize o zadovoljstvu/nezadovoljstvu, ki ju občutimo glede učinkovitosti mestne uprave, je četverki svetnikov postavil nekaj vprašanj, na katera so odgovarjali, priključili pa so se jim nekateri od okrog dvajsetih poslušalcev.

Po vrsti so posredovali svoje izkušnje v vlogi občinskih svetnikov Božidar Tabaj, Marilka Korsič, David Peterin in Walter Bandelj. Glede uporabe slovenskega jezika v občinskem svetu je prvi dejal, da je bilo začetno nasprotovanje tako rekoč samoumevno, a se je uneslo. Bolj moti nenapisano pravilo, da je na začetku sej mogoče govoriti v obeh jezikih, ko pa se razprava prevesi v jedro vprašanj, slovenščina izgine. Druga je primerjalno pripomnila, da je bilo v njenem prvem mandatu huje; v drugem je župan utišal godrnjanja z razlago, da tako pač predvidevajo pravila. Tretji je opozoril na simbolni naboj sedanje prakse, ki pa jo bo potrebno poglobiti z zapisom pravice v statut in pravilnik. Četrti se je navezal na misel o prihodnjem mandatu, za katerega bo treba oblikovati dobro slovensko svetniško ekipo.

Ostale uspehe in zavore je Peterin opredelil kot veliko muko, ki je potrebna, da se kaj premakne. Ostrih nasprotovanj ni bilo, zaviranj pa ogromno: prošnje v slovenščini se »zamočvirijo«, nujno je opozarjati funkcionarje, ki zavlačujejo, ker »ne razumejo«. Glede vidne dvojezičnosti se ni spremenilo prav nič; izjema je štandreški otroški vrtec. Korsičeva je na nekaj desetin postavljenih vprašanj prejela odgovor le na peterico; če so nekatera besedila dvojezična, ostajajo ob ponatisih le v italijanščini, za listine v slovenskem prevodu je treba čakati v nedogled.

Božidar Tabaj se je pritožil nad žaljivo držo nekaterih italijanskih kolegov, ki ga včasih pošiljajo v Novo Gorico, če se že hoče »igrati« občinskega svetnika. Sicer pa sta temni točki ukinitev mestnih rajonov in zaskrbljenost za novo mestno Unijo. Naslednji svetniki slovenske narodnosti bodo morali biti odločni. Walter Bandelj je poudaril potrebo po srednjeročni upravni viziji, ki je sedaj ni. Izkušnje pri vodenju rajonskega sveta, mu niso kaj prida pomagale, ker je upravljanje občine spolitizirano, namesto da bi bilo usmerjeno v reševanje oprijemljivih problemov. Telefonske antene, jasli, nogometno igrišče v Štandrežu, popravilo stavbe stare šole v Štmavru, namestitev dvojezičnih napisov za odpadke in še kaj so skrbi, ki so porazdeljene med zanimanja vseh svetnikov.

Konzulta za vprašanja mestne narodne manjšine (sic!) se naslanja na zastarele temelje, ki jo ovirajo ali razvrednotijo. Kot posvetovalno telo je primerljiva z občinskimi komisijami, ki se zaradi inertnosti sestajajo le dvakrat letno. Seveda je pomembna, a kaj ko pa niso njene sugestije upoštevane. Poleg tega jo hromi nizka udeležba njenih članov na sejah.

Eno od vprašanj se je usmerilo v bližnjo prihodnost, se pravi na skorajšnje upravne volitve. Desnica že sedaj nastopa enotno, tako imenovana levica pa je razpršena. Je bolje poenotiti vrste ali ponuditi široko pahljačo možnosti? Mnenja naših svetnikov se razlikujejo, a niso diametralno nasprotna. Gre na primer za taktiko poenotenja pred prvim krogom ali pred balotažo. Poenotenje daje sicer občutek večje moči, a zajame manj občanov, medtem ko razvejana ponudba jih zajame večje število. Kje je pametna meja, ko pa lahko razdrobljenost onemogoči prehod v drugi krog? Posebno če upoštevamo, da je ob desnici tu še Gibanje 5 zvezd. Za poenotenje po prvem krogu se zavzema David Peterin; Tabaj je mnenja, da razcepljanje ne koristi in če bo vsaka stranka leve sredine funkcionalno kandidirala vsaj enega Slovenca, tvegamo, da ne uspemo izvoliti nobenega. Korsičeva je tudi za raznoliko ponudbo, a kot skupnost bi se morali osredotočiti na nekaj imen. Na tej točki sta se razprava in posegi iz publike usmerili v načrtovanje prihodnosti, kar je vredno posebnega poročanja.

(ar)