SKGZ o Slovenskem stalnem gledališču
Skupščina Slovenskega stalnega gledališča je v ponedeljek, 16. novembra 2009, soglasno sprejela sklepe, ki naj bi privedli do rešitve Slovenskega stalnega gledališča. Slovenska kulturno-gospodarska zveza se natančno zaveda, da so sprejeti sklepi tudi pekoči in da bo jutrišnje gledališče nedvomno drugačno od tistega, ki smo ga bili vajeni gledati desetletja. Težko je napovedati, če bo to gledališče boljše ali slabše, bolj ali manj prikladno. Rešitev pa je bila za celotno manjšino najmanj boleča, saj bi druge variante hudo prizadele vse slovenske organizacije in bi ne zagotavljale rešitve samega gledališča. Novost pri reševanju krize je, da so pri njej prvič aktivno in propozitivno sodelovale Dežela FJK, Občina Trst in Pokrajina Trst ob odločilni povezovalni vlogi tržaškega prefekta Giovannija Balsama. Ne slovenskim članom Skupščine SSG ter niti prejšnjim in zadnjemu upravnemu svetu ter njeni predsednici ni uspelo zbrati za skupno mizo ustanovne člane SSG in z njimi vzpostaviti konstruktiven dialog, ker so se takšnemu soočanju vedno izmikali. Ob ugotovitvi, da se stvari ne premikajo in da se kriza gledališča poglablja, je upravni svet, nadvse odgovorno in ob podpori krovnih organizacij, sprejel edino možno odločitev: odstop. Dejanje je sprožilo vse nadaljnje posege. Upravni svet, ki je odstopil, ni bil krivec za nastali položaj, ni razmetaval denarja ali še kaj hujšega, kot sta jasno zapisala sama izvedenca Marija Marc in Renato Manzoni. Upravni svet je na osnovi mandata skupščine skušal oblikovati kakovostno gledališče z budžetom, ki se je že deset let sukal nekje na višini dveh milijonov evrov. Taisti odbor je od prejšnjega podedoval visok dolg. Dolgovi pa so nastali zato, ker javne uprave niso prispevale za stroške gledališke dvorane (gre za nekaj milijonov evrov) in za podvojitev prispevka FUS, kot to predidevajo državne norme. Upravni svet niti ni imel pooblastila, da predlaga statutarne spremembe, saj glede teh v manjšini ni bilo soglasnega mnenja. Skratka, upravni svet je znotraj neke tradicije upošteval mandat, ki mu je bil dan. Predsednica Martina Kafol je v kratkem obdobju opravila vrsto možnih stikov, blokiral pa jo je politični vozel. Podobno velja za ravnatelja, ki ni odločal sam tudi kar zadeva osebne prejemke. Zaradi povedanega je nesprejemljivo, da je ravnatelj postal grešni kozel za vse, kar ni šlo v teatru. Odgovornosti stojijo na številnih dejavnikih, ki sta jih jasno evidentirala izvedenca v ekspertizi, ki s prstom kaže predvsem na tiste, ki niso spoštovali zakonske normative o stalnih italijanskih gledališčih. Zadnji sklepi skupščine, to je imenovanje dveh pooblaščencev, omejitev budžeta na milijon in pol evrov in nadaljnji ukrepi omogočajo pričetek in izpeljavo krizne sezone. Normalizacija gledališča pa ni izvršena. Potreben bo nov statut, ki bo na novo vzpostavil razmerje med potrebnimi člani (krajevne ustanove) in zasebniki (Društvo slovensko gledališče in druge možne slovenske organizacije). Obenem se bodo morale krajevne ustanove, predvsem Občina Trst in nato sama Pokrajina Trst, odločiti za višino prispevka namenjenega v prvi vrsti vzdrževanju gledališke hiše. Problem v tem trenutku ni še rešen, saj je v budžetu predvideno tudi vzdrževanje Kulturnega doma. Ob vsem tem bo moralo Slovensko stalno gledališče najti novo vizijo in nov način življenja in dela, ki bo pomenil diskontinuiteto. Slednja pa ne sme znižati kakovosti ponudbe ali pa pasti na raven le na pol poklicnega gledališča, ki bo nižalo gledališko in umetniško zavest Slovencev v Italiji. Pri premoščanju hude krize Slovenskega stalnega gledališču v Trstu so aktivno sodelovala tudi slovenska ministrstva za kulturo, za Slovence po svetu in v zamejstvu in za zunanje zadeve ter nekateri drugi predstavniki slovenskega, italijanskega in evropskega parlamenta, katerim se SKGZ iskreno zahvaljuje.
Rudi Pavšič
Predsednik SKGZ