predstavitev-pravne-posvetovalnice-tks

SKGZ in SSO nudita skupno pomoč pri uveljavljanju jezikovnih pravic

 

 

Služba bo pokazala, da kjer je zakon, je pot

 

TRST – Ko bo italijanska javna uprava prezrla pravico do rabe slovenskega jezika, bo zapostavljenim odslej lažje poiskati pomoč. Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO) sta družno ustanovili službo za jezikovne pravice Za jezik, ki bo nudila oporo pri uveljavljanju vseh pravic, zapisane v zakonih in drugih virih.

»To je dan z veliko začetnico,« je bil na včerajšnji predstavitvi v Trstu navdušen predsednik SKGZ Rudi Pavšič, medtem ko je predsednik SSO Walter Bandelj ocenil, da je bil »že skrajni čas«.

 

15 let čakanja

Krovni organizaciji sta se za tak korak odločili že med programsko konferenco, ob koncu katere so v skupno izjavo – datirano z 28. novembrom 2003 – zapisali, da »izvajanja zakona ni mogoče terjati samo od oblasti; izvajati ga mora tudi manjšina sama z doslednim izkoriščanjem možnosti, ki jih ponuja zakon«. Na vprašanje, zakaj je služba nastala šele petnajst let po dogovoru za njeno ustanovitev, je odgovoril Pavšič: »Sodelovanje med organizacijama funkcionira, ko se redno in pametno pogovarjamo med sabo. S predsednikom Bandljem se to da.«

Ob kopici zakonov, ki omogočajo rabo slovenščine v italijanski javni upravi, bo služba svetovala pravi postopek za uveljavitev pravice. »Razpoloženje je. Kjer je volja, je tudi pot,« je strnil slovenski generalni konzul Vojko Volk, ki se mu uveljavljanje slovenščine zdi najpomembnejši cilj manjšine skupaj z zajamčeno izvolitvijo Slovenca v parlament in deželni svet.

 

Služba ne bo odvetnik

Delovanje službe bosta vsak za svojo organizacijo zagotavljala Livio Semolič (SKGZ) in Julijan Čavdek (SSO). Semolič je poudaril, da služba ne bo zahtevala novih pravic. Skrbela bo le za uveljavljanje tega, kar je že določeno z zakonom.

Pri tem je Čavdek naštel državni in deželni zaščitni zakon za zaščito slovenske manjšine ter konvencijo Sveta Evrope.

Dodal je še, da služba ne bo zagotavljala pravne pomoči. V zvezi s tem je Pavšič ponazoril: »Nismo tukaj za to, da bi nekdo pravico iskal sam, potem pa prišel k nam s prošnjo 'plačaj mi odvetnika’.«

Semolič je spomnil, da pred leti davčna uprava posamezniku ni omogočila, da predloži napoved za odmero dohodnine, SKGZ pa je nato izprosila sestanek z direktorjem agencije in ga pregovorila. »Posameznik, sam, ne pride do direktorja, pravna služba pa to lahko doseže,« je dejal Semolič.

Slovenci v Italiji zato odslej naj ne bi bili nebogljeni, ko bodo v dokumentih njihova imena zapisana brez šumnikov ali ko jih bo javna uprava zavrnila zaradi vloge, oddane v slovenščini. Služba Za jezik bo pomagala pri izbiri najprimernejšega postopka in pri argumentiranju zahtev. Stik z njo je mogoče vzpostaviti z elektronskim sporočilom na naslov info@zajezik.eu. Ko pa bi se zgodilo, da bi v službi spoznali posebej kočljiv primer, bi se za morebitno sodno pot odločili po posvetu s trojico, ki jo sestavljajo predsednica Paritetnega odbora Ksenija Dobrila ter odvetnika Marko Jarc in Saža Primosig.

Peter Verč

 

Za jezik, za prah?

Spet nekaj nepotrebnega, bo pripomnil bralec, ki bo preletel naslov in morda nekaj vrstic poročila o službi za jezikovne pravice. Saj, SKGZ in SSO sta večkrat napovedala prelomne projekte, o katerih že kmalu ni bilo ne duha ne sluha. Niti prahu, da dodamo očitno modno besedo (glej naslov novih romanov Marija Čuka in Marka Sosiča).

In vendar si krovni organizaciji tokrat zaslužita nekaj zaupanja. Šli sta namreč v nekaj, kar se tiče vseh Slovencev v Italiji. Tudi tistih, ki zaradi adverzije do SKGZ in SSO pravijo, da niso Slovenci v Italiji, ampak nekaj drugega, nekaj samosvojega.

No, zakaj je trud tokrat vreden podpore? Zato, ker tokrat ne gre za denar, za nepremičnine ali za politiko. Gre za jezik. »Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo,« je skoraj že ponarodela modrost Florjana Lipuša. Citirajo jo mnogi. Redki pa se spomnijo intervjuja, v katerem je koroški pisatelj izjavil, da so krajevne table »v resnici nagrobni napisi«.

Saj, to je nevarnost, ki preti. Da se bomo v Trstu, Gorici ali Čedadu veselili kakšnega slovenskega napisa na vidnem mestu, slovenščine pa ne bomo znali. Ker kot so mnogokrat opozorili jezikoslovci, imajo Slovenci v Italiji precej težav, ko pridejo v Slovenijo in morajo poimenovati predmete ali pojave, za katere drugače uporabljajo narečni ali italijanski izraz.

Težave izvirajo iz dejstva, da se Slovenci v Italiji slovenščine poslužujemo v redkih okoliščinah. Zato – to so poudarili tudi na nedavnem slavističnem kongresu v Vidmu – potrebujemo jezikovni načrt, ki nam bo omogočil, da bomo slovenščino uporabljali tudi v bolnicah, na občini in v uradu finančne uprave.

Toda pozor: če bosta krovni organizaciji samo čakali, da jim kdo potrka na vrata, je projekt jezikovne službe obsojen na propad. Kajti pričakovanje, da bodo posamezniki sami od sebe šli v boj za uveljavljanje pravic, je čisto sprenevedanje.

Potrebujemo predvsem sistemsko rešitev, da bo slovenščna v javni upravi pravilo, ne pa izjema ob mučnem izzivanju italijanskih funcionarjev. Služba je zato koristna, a če bodo tam samo čakali, da pride kdo potrkat … No ja, kaj hitro se bo na kljuki nabral prah.

Peter Verč

 

 

Primorski dnevnik, 18. oktobra 2018

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo