Seja pokrajinskega sveta za Tržaško posvečena gospodarskim temam
PRIMORSKI DNEVNIK, 1. aprila 2010
Tržaški odbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze je svojo torkovo sejo, na katero je bil vabljen širši krog simpatizerjev in interesentov, posvetil gospodarskim temam. Polno Gregorčičevo dvorano sta nagovorila Boris Peric, prvi mož goriške finančne družbe KB 1909, in Niko Tenze, predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. Predsednik Ace Mermolja je v svojem uvodnem poročilu nanizal tržaške prioritete SKGZ. Med njimi je prenovitev stavbe na Frančiškovi ulici, s katero bi pridobili prijaznejše prostore, v katerih bi svoje mesto končno našla tudi kavarna. Mermolja je izpostavil zlasti skrb za otroške jasli, Dijaški dom in Stadion 1. maja, a tudi za usodo nekdanjega Slovenskega deželnega zavoda za poklicno izobraževanje. Izrazil je željo, da bi se organizacija približala tabornikom in podpirala tudi delovanje ostalih svojih članic. V želji, da bi se seznanila z gospodarskimi tokovi Slovencev v Italiji, je SKGZ povabila v svojo sredo Perica in Tenzeta. Razvila se je dobri dve uri dolga debata o sedanjih in bodočih gospodarskih scenarijih, ki je ponudila številne zanimive iztočnice za razmislek. Do izraza sta prišli obe »duši« tukajšnjega gospodarstva: stotine manjših podjetnikov in obrtnikov, ki se opajajo v domačem »bazenu« kupcev in strank, ter večje gospodarske strukture, ki lahko ciljajo na ambicioznejše projekte. Tenze je pojasnil, da so morali tudi člani SDGZ razširiti ponudbo in svoj delokrog. Gospodarska kriza je samo pospešila trend zadnjih let, saj je marsikateri obrtnik in podjetnik na primer že prodrl na avstrijski ali ruski trg. Prvenstvena naloga SDGZ je omogočiti slovenskim podjetjem, da delujejo na italijanskem trgu, italijanskim pa na slovenskem. Med cilji združenja je omogočiti »skupen naskok« na nove trge, v ta namen prirejajo tudi izobraževalne tečaje. Izobrazba in pogum sta bila »lajtmotiv« Peričevega razmišljanja, ki je bilo mestoma tudi »izzivalno«. Izhajal je iz dejstva, da je tako imenovano družbeno gospodarstvo le prazna fraza. Težko je definirati, kaj je gospodarstvo slovenske skupnosti v Italiji, realnih podatkov nimamo, zato je bolje govoriti o »gospodarstvu za skupnost«, takem gospodarstvu, ki je pripravljeno tudi nekaj dati okolju, iz katerega izhaja. Gospodarstvo je sinonim za vsakodnevno rojevanje in umiranje, je dejal Peric, vsaka kriza pa je nedvomno tudi priložnost: sesutje Tržaške kreditne banke in Saftija je prisililo »zamejsko« gospodarstvo v prestrukturiranje. Iz cunamija je marsikaj nastalo (med drugim tudi Primorski dnevnik z novo gospodarsko, zadružno strukturo), je dejal goriški menedžer, vprašanje je, kaj lahko naredimo danes, če želimo biti »bogata skupnost ali skupnost bogatih posameznikov«. Peric verjame v bogato skupnost, pri čemer se zgleduje po nekdanjih tržaških in goriških Slovencih, ki so znali vlagali v njeno rast. »Pred sto leti smo bili sposobni graditi palače, danes nanje polagamo vence.« Prepričan je, da bi morala manjšina, oziroma njeni premožnejši člani, ponovno združiti resurse. »Naša gospodarska struktura je po mojem mnenju šibka, če izvzamemo dve banki, KB 1909 in še nekatere izjeme, jo sestavljajo predvsem majhni podjetniki.« Zato je potrebno vlagati v akumulacijo kapitala, ga povezovati v profitne projekte v korist skupnosti. Peric je prepričan, da je tak projekt izobraževalni konzorcij Slovik, ki želi nuditi dodatno izobrazbo (in usmerjanje) tako otrokom kot najstnikom in univerzitetnikom. Naša skupnost pa bi morala, če najde denar za financiranje amaterskega športa, poiskati tudi sredstva za financiranje masterjev in stažev: visoko izobraženi profesionalci so prepotrebna obogatitev. Kdo ve, morda pa bi se z njimi izognili sedanji situaciji, ko »nam morata dva komisarja pojasniti, da smo kreteni« … (pd)