Seja deželnega tajništva Skgz

Deželno tajništvo Skgz je pozitivno ocenilo seminarsko srečanje, na katerem so ob krovni organizaciji sodelovale slovenske komponente nekaterih pomembnejših strank levosredinske koalicije. Na omenjenem srečanju, kot na podobnem sestanku vodstev SSO in SSk, je prišla do izraza potreba po skupnem omizju, ki naj bi obravnavalo nekatera odprta in za manjšino pomembna vprašanja. Predstavniki obeh srečanj so izpostavili potrebo po Skupnem zastopstvu, ki je v danih pogojih najboljša sinteza obstoječih manjšinskih komponent. Skupno zastopstvo naj bi postalo urejena in ustaljena oblika srečevanja in usklajevanja stališč glede odprtih vprašanj. Na tajništvu Skgz so vzeli v pretres možnost, če bi bila z institucionalnega vidika primerna tudi prisotnost predstavništva desnosredinske stranke, ki na deželni ravni uživa dokazano podporo določenega števila slovenskih volilcev. Skupno zastopstvo naj bi se domenilo glede prioritetnih manjšinskih vprašanj in se operativno lotilo njihovega reševanja. Na tajništvu Skgz so menili, da obstaja v manjšini vrsta problemov, ki se tičejo različnih ustanov in organizacij (kulturnih, medijskih, šolskih), ki niso le v domeni organizacij civilne družbe, ampak nujno zaobjemajo tudi politično in strankarsko realnost. Reševanje krize v Slovenskem stalnem gledališču je npr. zakonsko vezano na državne in krajevne uprave, kjer imajo besedo stranke. Podobnih primerov je več in z različnih področjih. V tem smislu je eklatantno vprašanje dvojezične šole v Špetru. Na to, da mora postati Skupno zastopstvo vse bolj močan instrument za reševanje manjšinskih vprašanj, kaže zdajšnje sodelovanje med krovnima organizacijama. »Medena leta«, ko sta SKGZ in SSO vzbujali obete, da bosta znali prevzeti vodilno vlogo v manjšinski skupnosti, so minila. Javnost je pričakovala, da bosta krovni nadaljevali na poti tesnega povezovanja, ki sta jo ubrali v času sprejemanja zaščitnega zakona in posledično pri organizaciji Programske konference. To se ni zgodilo in organizaciji sta izgubili prednost, ki sta jo takrat imeli. Danes sta krovni prej tarča kritik kot pa izraženega zaupanja. Pozitiven naboj se je verjetno izgubil, ker se skupaj sprejete programske smernice, niso uresničile. Ko bi pred petimi letih prepričano pričeli uresničevati izbire, ki jih je opredelila Programska konferenca, bi imeli danes boljša izhodišča za soočanje z vedno bolj splošno in akutno krizo. Sedaj je vse bolj zapleteno. Med premnogimi vprašanji zmanjkujejo globalne vizije in odprte probleme se skuša reševati sproti in kratkoročno. Problem SSG je tudi glede tega simptomatičen. Ko bosta komisarja prenehala svoj mandat, ni jasno, če bosta zapustila preurejeno in finančno vzdržno ustanovo ali pa se bo redni upravni svet, ki ga predvideva statut, ponovno pričel ukvarjati s starimi in žgočimi vprašanji. Resno si moramo torej postaviti vprašanje, v kolikšni meri so manjšinske komponente in njihova vodstva pripravljena in sposobna voditi sedanjo negativno konjunkturo. To velja tako za civilno kot za strankarsko družbo. Skgz si problemov ne zakriva in jemlje kritike na lasten račun zelo resno. Skgz tudi sama ugotavlja, da je manjšinska organiziranost statična in vse bolj podvržena napadom krize. Splošna politična realnost ne pomaga, vendar tudi v tem smislu si ni pričakovati, da se bo vse nekako uredilo samo po sebi, kot je ali bo na nek način prišel letošnji milijon evrov več. To je utvara. Kritični trenutki so zadnje opozorilo, da je treba stopiti na pot reform, ki pomenijo nekatere konkretne spremembe v splošni organiziranosti slovenske manjšine v Italiji. Nelahka naloga čaka tako organizacije civilne družbe kot politične stranke, saj so problemi med sabo tesno povezani ter obenem vsebinski, organizacijski in politični. V okviru globalnega razmisleka in delovanja bo nujno brez strahu pojasniti podobnosti in razlike med SKGZ in SSO. Pridevnik »krovni« ne predpostavlja, da gre za siamski dvojčici, ki imata enako razsežnost, strukturiranost, idejno osnovo in isto vlogo v naši skupnosti. Različni sta njuni zgodovini in različna sta njuna pogleda na svet in samo manjšino. To je treba pri ocenjevanju njunega dela upoštevati. Mehansko enačenje je zavajajoče. Na to opozarjajo tudi nekateri uvodniki v reviji Mladika, ki izpostavljajo npr. katoliško tradicijo SSO. Skgz ima v svojih genih laično ter levo in liberalno osnovo. Tajništvo Skgz je nadalje izrazilo mnenje, da za organizacijo civilne družbe ni pozitivna pretesna povezava z neko stranko. Krovni organizaciji bi morali imeti določeno ekvidistanco do vseh strank, ki podpirajo obstoj in razvoj naše skupnosti. To bi utrdilo njuno avtonomijo in ju tesneje povezovalo. SKGZ je zagovarjala tezo o močnejšem sodelovanju krovnih, ki naj bi v perspektivi vodilo k združitvi ali vsaj k tesni sistemski sinergiji (Zveza Slovencev). Pogledi Skgz niso naleteli na pozitiven odziv, drugih predlogov pa ni bilo. Skgz si ne more očitati, da ni storila vsega, kar je bilo možno, da bi se zapisana razmišljanja udejanjila. Vloženih je bilo veliko energij, da bi premagali razhajanja, saj v civilni družbi ni razlogov za pretirane delitve. Spoštovati je treba pluralnost stališč, obenem pa najti moč za sintezo in skupne odločitve. Skgz meni, da se bo sodelovanje in dogovarjanje med krovnima organizacijama nadaljevalo. SSO in SKGZ imata zakonsko priznan status. Obe imata pomembne odgovornosti do organizirane skupnosti in obe morata delovati usklajevalno, saj se njuna vloga izraža predvsem v odnosu do najpomembnejših skupnih manjšinskih organizacij in ustanov. Vprašanje ostaja kakovost sodelovanja in njegov domet, skratka, to, koliko je prostora za skupno delo mimo tega, kar je nujno. Zaradi in mimo teh dvomov ostaja skupno omizje organizacij civilne družbe in strank, za katere se večinsko opredeljujejo Slovenci, tista sinteza, ki se edina lahko resno loti vseh kriznih žarišč in to predno bo prepozno. Že prihodnje leto bi se namreč lahko izkazalo za Slovence v Italiji in njihove organizacije kot zelo žalostno. V sedanjem političnem kontekstu ne bi imelo niti Skupno zastopstvo čarobne palice, lahko pa bi zarisalo racionalne okvire z namenom, da ne pride do skorajšnjega manjšinskega razkroja.