Seja Deželnega sveta SKGZ
Deželni kongres Slovenske kulturno-gospodarske zveze bo v soboto, 17. oktobra, v goriškem Kulturnem domu. Na njem bo sodelovalo 240 delegatov, predstavnikov včlanjenih ustanov in organizacij ter posameznikov, ki bodo neposredno izvolili deželnega predsednika ter 90-članski Deželni svet. Tako je sklenil Deželni svet SKGZ, ki se je v torek zvečer sestal na sedežu društva Kremenjak v Jamljah. Maja letos bodo potekali pokrajinski kongresi, ki bodo iznesli predloge za sestavo novega deželnega parlamenta krovne organizacije.
Uvodoma je deželni predsednik SKGZ Rudi Pavšič izpostavil nekatere naloge, ki čakajo novo vodstvo ter ocenil zdajšnji položaj v manjšini. Povedal je, da naša skupnost potrebuje jasno sliko o sami sebi, o svoji številčnosti, prisotnosti na teritoriju ter jezikovni in narodni zavesti. Težko je načrtovati delo, če nimamo jasnih podatkov, komu so namenjene dejavnosti naše organizirane stvarnosti.
Potrebujemo strokovno analizo položaja, predvsem pa poznavanje potreb mlajših generacij, ki so tudi z narodnostnega vidika drugačne od tistih, ki so bile na prizorišču v povojnem obdobju.
V naši narodni skupnosti se bodo v naslednjih mesecih zvrstili številni kongresi, ki jih bodo zaznamovale pomembne kadrovske spremembe tako v civilni družbi kot na strankarskem področju. Predsednik Pavšič je izrazil veliko zaskrbljenost zaradi vsedržavnih pobud, ki poveličujejo fašizem in fašistične zločince, ter predlagal, da se SKGZ javno in institucionalno ogradi od teh nedopustnih dogodkov. Ravno tako mora krovna organizacija povedati svoje jasno stališče glede vse bolj vsiljive politike v zvezi s pojmovanjem različic slovenskega jezika v Benečiji.
SKGZ se mora v še večji meri posvetiti kulturni stvarnosti znotraj naše narodne skupnosti. Poskrbeti mora, da se kulturna jedra med seboj čimbolj povezujejo in sodelujejo v smeri kakovostnejše ponudbe, s posebno pozornostjo do tržaškega urbanega središča, kjer ne more biti slovenska prisotnost le občasni dogodek. Ob nastajanju knjižno-informativnega središča velja razmisliti tudi o celotni prostorski in vsebinski ponudbi v Trstu ob zavedanju, da moramo naš življenjski prostor širiti na celotno Primorsko.
V daljši in poglobljeni razpravi so sodelovali Igor Dolenc, Livio Semolič, Ace Mermolja, Vesna Tomsič, Renzo Mattelig, Lucia Trusgnach, Igor Tomasetig, Martin Lissiach in Marino Marsič. Izpostavili so potrebo po načrtovanju dela na podlagi realne narodno-jezikovne sestave naše skupnosti. Osnovno izhodišče predstavlja šolska populacija, na podlagi katere lahko izračunamo našo številčno in družbeno-jezikovno konsistenco. Nekateri so omenili dejstvo, da je po objavljenih podatkih pristojnih vladnih organov je največ Slovencev na Videmskem, ki pa svoje slovenstvo doživljajo drugače od Slovencev na Goriškem oz. Tržaškem. To moramo razumeti in upoštevati. Analiza šolske populacije naj bo osnova za strateški načrt razvoja slovenske manjšine, ki mora čim prej preiti iz analitične v operativno fazo. Še nepotrjen podatek kaže, da je le polovica celotne šolske populacije vključena v pošolske aktivnosti v slovenskih organiziranih jedrih. To daje misliti, da je nujno potrebno okrepiti sodelovanje med slovensko šolo in slovenskimi kulturnimi in športnimi društvi.
Vprašanja Slovencev na Videmskem gre obravnavati s posebnim občutkom za širši teritorij, kjer so Benečani prisotni in ki presega tradicionalne meje Nadiških dolin. Slovenci lahko postanemo odlični povezovalci obmejnega prostora in nosilci evropskih projektov. Tako bomo tudi izpodbili šibke teorije nekaterih krajevnih upraviteljev, češ da narečja nimajo nič skupnega s slovenskim jezikom.
V razpravi je bilo slišati tudi, da moramo investirati v kvaliteto in kadrovanje ter se otresti pokrajinskih razlik, ki nas šibijo. To velja tudi za krovno organizacijo. Če nismo združeni v manjšini, bodimo združeni vsaj med nami , je ocenil mlajši član Deželnega sveta SKGZ.