Seja Deželnega sveta SKGZ

V ponedeljek zvečer se je v prostorih KD Jezero v Doberdobu sestal deželni svet Slovenske kulturno-gospodarske zveze skupaj s člani treh pokrajinskih svetov SKGZ za tržaško, goriško in videmsko pokrajino. Zasedanje se je pričelo z uvodnim poročilom o stanju v manjšini, ki ga je podal deželni predsednik Rudi Pavšič. Minuli semester je ocenil kot »srednje-dobro sezono, ki se zaključuje z določeno zaskrbljenostjo«. Zveza se trudi, da bi prišlo do obnove skupnega predstavništva. Pavšič je izpostavil pomen razmisleka o delovanju in pa prihodnosti organizacije. »Zelo pomembno je gospodarsko vprašanje,« je med drugim dejal. Z zadovoljstvom je ugotavljal, da se sodelovanje manjšine z deželno upravo izboljšuje. »Pri deželni skupščini imamo odprta vrata, dosti je od nas odvisno kaj bomo vključili v besedilo zakona za slovensko manjšino, ki je v pripravi.« Glede zakona, ki ga v Sloveniji pripravljajo za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa je dejal, da so pri njem sodelovali, potem ko je bil ta že napisan; Ljubljana ni v celoti upoštevala priporočil Slomaka. O neizvajanju zaščitnega zakona je menil, da bo ostalo vse kot doslej, če ne pride do sprememb v sestavi paritetnega odbora. Po njegovem je treba postaviti izhodišča za prihodnjo mandatno dobo: »Kljub novi vladi ne bo enostavno rešiti vprašanja Trsta«. Dotaknil se je tudi predloga Sveta Evrope, na osnovi katerega bi tržaška občina bila sprva izvzeta iz območja veljave zaščitnega zakona, ter nato prešel k vprašanju finansiranja iz Slovenije. Letos je SKGZ (s članicami) v primerjavi z lanskim letom iz matice prejela 150 milijonov starih lir manj, SSO (s članicami) pa 190 milijonov nekdanjih lir več. »Podatki lahko sprožijo v manjšini verižno reakcijo; lahko privedejo do tega, da sodelovanje med krovnima ni več tako gotovo«. Pavšič se je obenem vprašal, ali je prav, da je Slovenija občutno povečala prispevke slovenskim šolam v Italiji, ko so te v domeni Rima. V obrazložitvi dodelitve prispevkov je menil, da se je letos povečalo finansiranje organizacijam, ki ne spadajo v obe krovni. Pavšič je dogajanje ocenil, kot »signal«, ki je prišel v zamejstvo, »da drugi odločajo o nas«. Dejstvo, da so bili iz Ljubljane finansirani celo posamezniki, odpira vprašanje o morebitnem scenariju, ki se lahko zgodi ob prihodnji delitvi. Očitno je, da nekatere politične sile v zamejstvu smatrajo, da sodelovanje med krovnima ni pozitivno, je sklenil svoje izvajanje predsednik SKGZ.

O možnostih obnovitve organizma, ki bi nadomeščal pred leti ukinjeno Kraško gorsko skupnost ter o vprašanju snujočega se novega zakona o »kraškem parku« je na srečanju izčrpno spregovoril Mario Lavrenčič. Opozoril je, da so bile z odpravo KGS še predvsem izgubljene možnosti koriščenja evropskih denarnih sredstev. Priložnosti ponovne ustanovitve ne gre več zamuditi. Lavrenčič se je zavzel za »bolj agilno« strukturo v primerjavi z nekdanjo »mastodontsko«. KGS bi morala koordinirati skupne pobude ob meji, v okviru reforme krajevnih uprav bi lahko prevzela prostorsko načrtovanje, javna dela, zaščito narave in tudi kompetence glede kmetijstva. »KGS bi ne smeli ustanoviti samo zaradi kraškega parka. Kraški teritorij mora omogočiti razvoj kmetijstva, gospodarstva, obrtništva. Potrebna je skupna vizija teritorija.« Kritično se je obregnil do teženj, ki prihajajo iz Trsta v zvezi z ustanavljanjem metropolitanske občine. Stranke Demokratične zaveze bi se morale med sabo srečati in skupaj dogovoriti glede bodočega razvoja in telesa, ki naj teritorij upravlja. Enotno stališče bi morale še predvsem doseči slovenske politične komponente, a tudi drugi partnerji, je zaključil bivši doberdobski župan.

Drugi del srečanja je bil namenjen razpravi.

Slednja se je vila okrog tega, kar sta obravnavali poročili. Igorja Tuto je predlog Sveta Evrope presenetil. Po njegovem je iskanje kompromisov glede določitve teritorija veljave zaščitnega zakona možno, vendar ne z izključitvijo celotne tržaške občine. Tamara Blažina je v zvezi s perimetracijo menila, da bi moralo na Tržaškem priti do skupnega stališča znotraj leve-sredine, »tudi zaradi tega, ker ni znano, kdo bo na naslednjih volitvah zmagal. Ni pametno, da se pusti občino Trst izven območja«. Glede paritetnega odbora je menila, da bi veljalo javno opozoriti na zamenjavo članov, ki se sej ne udeležujejo. Novo delitev sredstev iz matice je ocenila kot izgubo vloge subjekta s strani manjšine in v nasprotju z zaključki programske konference; opozorila je tudi na nevarnost odpuščanja zaposlenih. O upravljanju kraškega teritorija je menila, da med Trstom in Gorico »ni razlik«; enotnih pogledov znotraj DZ ni. Vojko Slavec je bil proti temu, da se izpusti Trst izven zakona. »Smo vztrajali za Benečijo, bomo tudi za Trst«. Izpostavil je, da bi se Oljka morala že sedaj izreči (kot se dogaja za druge napovedane spremembe na vsedržavni ravni) o »našem« zakonu. Marko Marinčič je izpostavil, da je potrebno zahtevati, da Dežela zamenja člane paritetnega odbora. Glede delitve sredstev je pripomnil, da se »prijatelje spozna v trenutku nesreče«. Sodelovanje je v interesu obeh krovnih organizacij. KGS bi po njegovem morala imeti več pristojnosti, tudi glede krajinske zaščite. V Sloveniji pospešeno delajo za usklajen razvoj širše regije. »V naši deželi manjka kultura krajinske zaščite. Postavlja se vinkulacije, ne znamo pa razviti razvojnih priložnosti«. Izrazil je tudi zaskrbljenost, ker metropolitanske občine dobivajo posluh znotraj leve sredine. Sergij Lipovec je poudaril, da je potencialno zmanjševanje območja veljave zaščite »trojanski konj«, ki naj bi zrušil ves zakon. V zvezi z izvedbo finansiranja iz Slovenije je dodal, da »manjšina ne odloča ničesar«. Edi Bukavec je povedal, da je nesprejemljivo, da se izpusti Trst izven območja zaščite. Zavzel se je za obnovo KGS, najprej z obstoječo zakonodajo, kateri se nato lahko doda še druge pristojnosti. Vid Primožič je opozoril, da se SKGZ premalo pojavlja v javnosti in izrazil svoje pomisleke v zvezi s »kraškim parkom«. Viljem Černo je predlagal, naj pride v zvezi s sredstvi do razčiščenja znotraj enotnega predstavništva. Po njegovem mora Slovenija drugače razmišljati o svoji manjšini in o teritoriju, ki ga ta naseljuje. Kritičen je tudi bil do tistih, ki naj bi bili v zamejstvu krivi za novo delitev. Danjel Jarc je rekel, da premalo razmišljamo o tem, da živimo ob meji. »Slovenci na obeh straneh meje bi morali več sodelovati in skupaj nastopati.« Marino Pečenik je svetoval, da se glede perimetracije območja zaščitnega zakona splača počakati na izvolitev nove vlade ter opozoril na sestavo primerne strategijo glede obnove KGS, saj so znani predsodki, ki naj bi veljali v Trstu do obuditve te ustanove. Deželni svet je sprejel nekaj stališč v zvezi z obravnavanimi vprašanji. SKGZ bo glede perimetracije območja zaščitnega zakona zagovarjala celovitost teritorija in torej tudi vključitev tržaške občine. O KGS je nujno soglasje znotraj manjšine in koalicije, ki vodi deželno upravo. SKGZ bo tudi delala za utrjevanje povezanosti med civilno družbo in politiko ter za skupen poseg v Ljubljani v zvezi z delitvijo sredstev. Zadevo bodo obravnavali v okviru enotnega predstavništva; šele če bi to spodletelo, se bodo odločili za drugačne poti. SKGZ bo tudi izpostavila nujnost, da pride s strani Dežele do zamenjave članov v paritetnem odboru, ki se sej ne udeležujejo.

Matej Caharija

(Primorski dnevnik – 20.07.2005)