573f05e786d69.JPEG

Razprava ob 15-letnici sprejema zaščitnega zakona

Petnajst let po sprejetju zakona št. 38 iz leta 2001, zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, so mnenja o samem zakonu in njegovem izvajanju deljena. To je jasno prišlo do izraza na srečanju, ki sta ga v sredo na sedežu v Ulici Valdirivo priredila Italijansko-slovensko središče in Odbor za mir in sožitje Danilo Dolci. Gostitelj Luciano Ferluga je spomnil, da je center v Ulici Valdirivo pred desetletji s tečaji slovenskega jezika, ki se nadaljujejo še danes, opravljal pionirsko delo. Opozoril je, da je prihodnost Trsta lahko samo večjezična.
Srečanje, ki je potekalo v italijanskem jeziku in na katerem se je zbralo tudi več kandidatov na občinskih volitvah, je vodil zgodovinar Jože Pirjevec, ki je svoje mnenje o zaščitnem zakonu strnil v »prepozno in premalo«. »Zakon, ki je bil sprejet z več desetletno zamudo, je dejansko legaliziral neke vrste apartheid, saj v središču Trsta ni videti slovenskih napisov,« je bil radikalen. Priznal je, da se nekaj počasi spreminja, »a izgubljenega časa se ne da nadoknaditi«.
Fulvio Camerini se je Pirjevcu zahvalil za »nekoliko črnogled uvod« in poudaril, da so »pravice slovenske manjšine del moje kulture«. Zato se je takrat kot senator v prvi liniji zavzel za sprejetje zakona. »Dimitrij Volcic mi je razlagal, da se je v 30 letih nakopičilo 52 zakonskih osnutkov na to temo, a so se vsi izjalovili.« Na sprejetje tokratnega besedila je vplivalo veliko političnih in drugih dejavnikov, tudi tržaški škof je javno izrazil svojo naklonjenost. Camerini je trdno prepričan, da so bili na področju sožitja v zadnjih 15-20 letih narejeni veliki koraki, kritike pa je spomnil, v kakšnem ozračju je bil zakon sprejet: desnica je vložila 1500 popravkov, poslanec Roberto Menia pa je trdil, da postopek napreduje pod vplivom »arogantne Republike Slovenije« in da bo tak zakon »ranil Italijane z obmejnega območja«. Danes takih stališč ni več slišati, v prihodnosti nas čakata samo sodelovanje in sožitje, je ocenil Camerini.
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je poudaril, da to ni zakon za neko jezikovno skupnost, temveč zakon, ki prinaša demokracijo na to zemljepisno območje. »Seveda se ne moremo vsi strinjati z vsem, ampak vemo, da ko tisti zakon ne bi šel takrat skozi, bi nanj še dolgo čakali.« Pavšič je opozoril, da je zakon prvič združil pod isto streho Slovence iz treh pokrajin, kar je najbolj pomembno za rojake iz videmske pokrajine. »Res je, z izvajanjem nekaterih določil zamujajo – ponekod na področju vidne dvojezičnosti, glede slovenskega oddelka na konservatoriju Tartini ter vračanja Trgovskega in Narodnega doma,« je dejal. A prav z domovi dobro kaže, tako v Gorici kot v Trstu se marsikaj premika. Pavšič meni, da morajo biti Slovenci čim bolj prisotni v tržaškem mestnem središču, pri čemer morajo sodelovati z italijanskimi someščani.
Stojan Spetič se je najprej spomnil pokojnega Domenica Masellija, poročevalca v poslanski zbornici, ki je prispeval veliko. »Takrat smo izkoristili trenutek in celo vrsto ugodnih okoliščin: leva sredina je sodelovala s komunisti, Slovenija se je bližala vstopu v Evropsko unijo (prav zaradi tega se je Italiji mudilo zapreti poglavje slovenske manjšine, da ne bi vplivalo na pristopna pogajanja). Sklenjena je bila cela vrsta kompromisov: z delom desne sredine (desničarji so na »izdajalca« Carla Giovanardija celo metali kovance); v sami levi sredini; na krajevni ravni, kjer je župan Riccardo Illy uveljavil načelo, da mora vsak posameznik zaprositi za dvojezično osebno izkaznico. Glavna šibkost zaščitnega zakona je po Spetičevem mnenju prav ta, da morajo Slovenci zaprositi za svoje pravice, kar zmanjšuje število koristnikov. Načelo, da nekatera določila ne smejo težiti na državno bilanco, pa so po njegovem mnenju nesmiselna. Ob koncu je spomnil, da novi volilni zakon ne spoštuje pravice do zastopstva v parlamentu: skoraj gotovo Slovenci ne bodo imeli zastopnika niti v zbornici niti v okrnjenem senatu, ki bo pristojen za manjšine.
Miloš Budin je opozoril, da na svetu – niti v diktatorskih režimih – ni zakona, ki ne bi bil vsaj delno sad kompromisov. Vprašal se je raje, kako lahko izmerimo, ali je slovenska identiteta v Italiji napredovala ali pa nazadovala. Glavno merilo so šole: kdor se šola v slovenskem jeziku, bo jutri nosilec te identitete. Podatki kažejo, da se je šolska populacija v šolah s slovenskim učnim jezikom v razmerju s prebivalstvom povečala. »To ni neposreden učinek zakona, temveč vse večjega medsebojnega spoštovanja, h kateremu smo pripomogli vsi,« meni Budin.
Predsednik SSO Walter Bandelj je priznal, da je treba v politiki vsak cilj zasledovati s kompromisi, »žal tudi ko je govor o pravicah«. »Italija je Slovencem priznala nekaj pravic šele dobrih 50 let po koncu vojne, razna določila pa se še ne izvajajo,« pri čemer je izpostavil položaj beneških Slovencev, ki so včasih še vedno na udaru.
Pirjevec je Sama Pahorja »serviral« kot sklepno poslastico. Pahor je zatrdil, da je zakon 38 zelo slab: »Krivi pa so naši Slovenceljni. Imeli smo vsa potrebna orodja, a jih nismo hoteli izkoristiti«. Citiral je razsodbe ustavnega sodišča, ki jih je sam dosegel in opredeljujejo minimalno raven zaščite slovenskega jezika ter jamčijo pravico do uporabe slovenščine v odnosu z vsemi javnimi upravami. »Zakon 38 je pod minimalno ravnijo zaščite. Te tri razsodbe ustavnega sodišča nakazujejo zakonodajalcu, kako naj ravna. Kdor je pripravil zakon, se je na to požvižgal, zakon pa je povsem protiustaven, saj omejujejo celo vrsto že prej priznanih pravic.«
Aljoša Fonda
(Primorski dnevnik, 20. maja 2016)

Povezane objave

V Evropski prestolnici kulture naj ostanejo meje odprte
Prvomajsko slavje v Števerjanu
ŽIVEL 1. MAJ!