Raoul Pupo: »Tukaj smo, ker smo antifašisti«

Slavnostni govor tržaškega zgodovinarja 

Kot vsako leto, smo se tudi danes – demokratični državljani različnih jezikov in nazorov– zbrali na tem mestu, da bi se spomnili ene izmed tragedij, ki so zaznamovale zgodovino 20. stoletja vzdolž jadranskega obmejnega prostora. Pravim mu obmejni prehodni prostor in ne meja, naj bo to vzhodni ali zahodni, ker gre za območje prekrivanja in kontaminacij, kar se je skozi stoletja dogajalo vzdolž obale vzhodnega Jadrana. Temu obmejnemu prehodnemu prostoru so v 20. stoletju meje držav, ki so obstajale v službi nacije, povzročile neprestano nasilje, razdelile so, kar je bilo združeno, in so nadalje skušale uničiti sledi pluralnosti, ki so ostale na “napačni strani” meje. In ravno zaradi tega, ko ponovno slišimo govoriti o mejah, ki bi jih bilo treba utrditi, nas po hrbtu lahko spreleti le srh.

Torej na tej obmejni zemlji predstavlja požig Narodnega doma simbol, ki ima več pomenov.

Danes se na primer nahajamo na sedežu univerze, ki izreka svojo odprtost svetu in v katerem je prisoten tudi pomemben znak slovenske skupnosti v Trstu. Nismo pa v Narodnem domu tistega časa, pred sto leti, kot tudi tržaška slovenska skupnost ni več taka kot nekoč: številna in uspevajoča. “Veliko poenostavljanje”, ki je uničilo množično bogastvo Srednje Evrope, je krepko udarilo tudi vzdolž jadranskega obmejnega prostora in tragični dogodek iz leta 1920 zagotovo predstavlja eno izmed povezovalnih točk med lokalnimi dramami in napačno zgodovino 20. stoletja.

Požig Narodnega doma je za Slovence in Hrvate pomenil začetek obdobja zatiranja in preganjanja nacionalnih manjšin v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja in velja za eno izmed najhujših v Evropi.

Po prvi svetovni vojni so vsi prebivalci tega obmejnega prostora praktično živeli na križišču nesprejemljivega podajanja nasilja med dvema jadranskima obalama: zatiranje hrvaških narodnjakov v Dalmaciji, ki jo je takrat zasedla italijanska vojska, njihov izgon v Split, posledični in stalni izgredi z lokalno italijansko manjšino, ki so svoj višek dosegli 12. julija s smrtjo dveh italijanskih mornarjev, fašistično maščevanje s požigom Narodnega doma v Trstu in v Puli ter protislovanski pogrom na D’Annunzievi Rijeki. Silovita sekvenca dogodkov, ki dobro ponazarja brutalno in neobvladljivo klimo tistega časa.

Za italijanske nacionaliste pa je ta dogodek pomenil konec nekega krajšega obdobja, ki se je začel maja 1915 s požigom Piccola in italijanskih narodnjaških organizacij, kar naj bi simboliziralo konec italijanskega iredentizma. Mnogi tistih, ki so leta 1915 obupali, so bili leta 1920 prisotni pred gorečim Narodnim domom. Niso bili tam samo iz radovednosti, pač pa iz zadovoljstva. Niso bili vsi fašisti, ali vsaj še ne, kajti v tistem obdobju je bilo fašistov le za peščico in protislovanstva se niso spomnili sami: obstajal je že prej in povojno nasilje orožja je samo sledilo predvojnemu nasilju besed, retoričnemu poteku nestrpnosti in dehumanizaciji nasprotnika. Take lekcije ne bi smeli pozabiti niti danes, saj do fizičnega nasilja pride šele, ko so besede že zaorale ledino.

Fašisti, ki jih je vodil Francesco Giunta, so izkoristili pravo priložnost in tisto kriminalno dejanje je zanje postalo sprožilec zmagoslavnega uspeha: zaznali so splošno razširjeno nelagodje družbe, pokazali so, da so zmožni pretvoriti kolektivno sovraštvo v konkretna dejanja, za kar tudi niso naleteli na nasprotovanje s strani države. Poleg same dinamike dogodka, ki ostaja nejasna in nedorečena, ravno tako kot v primeru palače d’Accursio, napadalcev niso nikoli kaznovali, prav nasprotno, s svojim podvigom so se zelo hvalili. V tem smislu predstavlja grmada Balkana pravi trenutek preobrata v italijanskem povojnem času, saj zapečati pajdaštvo med državnim aparatom in fašizmom, ki bo privedel do propada liberalne države.

Poleg sokrivde institucij pa poznamo tudi šibkosti nekega razdeljenega antifašizma. Ob napadu na slovenske sedeže ustanov so socialisti reagirali zelo raztreseno, bili so se pripravljeni angažirati samo v prid razrednih organizacij. Po drugi strani so se Slovenci in Hrvati zaprli vase v brezupnem poskusu, da bi rešili vse, kar se je rešiti dalo. Secesije na Aventinu leta 1924 se tudi niso udeležili. To je povozilo vse, obračunati pa so potem morali z režimom.

S tem v zvezi ponavadi pravijo, da je v drugi polovici 20. let prejšnjega stoletja skvadristično nasilje nadomestilo državno nasilje. Kar je res, vendar ne povsem. Seveda so bile protagonistke nasilja institucije, ki so na objemnem pasu spodbudile dvojno nasilje. Nasilje zatiranja, ki je zadevalo vse italijanske državljane, ter specifično nasilje proti jezikovnim manjšinam. Bilo je nasilje zakonov, katerih namen je bil prizadeti tisto nacionalno dimenzijo, ki je v prejšnjem stoletju postala jedro kolektivne identitete. Udejanjali so ga v imenu neke domnevne prevlade latinske civilizacije, ki se je de facto pretvorila v barbarstva do žrtev in njihovih čustev, ki so bile podvržene ustrahovanju in preganjanju vsake sorte. Bilo je nasilje represije, ki je udarilo po tistih, ki so skušali nasprotovati tistim zakonom in tistemu režimu, kot pričata oba tržaška procesa. Poleg institucionalnega nasilja pa je bilo vedno prisotno nasilje skvadristov, nasilje, ki je bilo pripravljeno eksplodirati v opomin tistim, ki so zakone spoštovali, pa vendar so stali na napačni strani: gre za odmevni primer Lojzeta Bratuža, ki so ga nečloveško umorili, ker je kljub dovoljenjem vodil slovenski pevski zbor.

Zakaj se po sto letih še vedno spominjamo teh dogodkov? Zakaj vseh tragedij 20. stoletja enostavno ne pospravimo enkrat za vselej v predal zgodovine?

Ko bi le lahko to naredili in prejšnje stoletje izročili izključno pozornosti raziskovalcev! Pa smo tukaj, zato da pomnimo, predvsem iz spoštovanja do enega izmed bolečih dogodkov tiste meje, ki je skupna slovenski in hrvaški skupnosti nekdanje Julijske krajine.

Tukaj smo vsi skupaj, ker smo antifašisti. Žal ne gre za anahronizem, kot da bi se pogovarjali o gvelfih ali gibelinih. Še vedno moramo raztresene in zlonamerne ljudi opozarjati, da kar gledamo, je podoba fašizma: agresiven, nestrpen, morilski, nemoralen, ne samo zaradi korupcije, ki žal ni posebna specifika, pač pa ker je pokvaril odnose med pripadniki družbe, najprej z nacionalnim in nato še z rasističnim preganjanjem. Tukaj smo, ker še vedno moramo pomniti, da država, v kateri živimo, ni nevtralna, saj se je rodila iz boja proti nacifašizmu. In čeprav so državne institucije popustljive ali odobravajo nastopanje tistih, ki se ošabno proglašajo za naslednike fašizma, izneverjajo same sebe in razlog svojega obstoja.

Požiga Narodnega doma se moramo spomniti, ker fašizem – kot smo ga poznali – se zagotovo ne bo vrnil v isti obliki, vendar zavedajmo se, da so mikrobi, ki so sprožili infekcijo, ponovno v krogu: to so politično sovraštvo, nestrpnost, nacionalni ekskluzivizem, iskanje grešnih kozlov, mit o neposrednem odnosu med poglavarjem in ljudstvom, pri čemer reprezentativne institucije enostavno preskočimo, neobzirnost zaradi porazdelitve in ravnovesja med oblastmi, rasizem.

Povsem neplodno je, da se sprašujemo, ali ima organizem naše demokracije dovolj protitelesc. Če smo danes tukaj, ni samo zato, da bi obeležili preteklost, pač pa zato, da ponovno potrdimo naša civilna prizadevanja v sedanjosti.