Prvomajsko slavje na Bukovju

David Peterin

Spoštovana županja Franka Padovan in ostali predstavniki oblasti in ustanov, dragi udeleženci, spoštovani gostje, delavke in delavci, tovariši in tovarišice, dragi prijatelji,
že od otroštva hodim na ta shod, za nas z Goriške najpomembnejši dogodek ob 1. maju. Prvi spomin me veže še na Dvor, ko je po odru skakljala Barbara Šerbec – Šerbi in sem še kot majhen otrok prvič in edinič prisluhnil v živo slavni skupini Agropop. Čestitke društvu Briški Grič, Števerjancem, ki leto za letom organizirajo ta dogodek in nam omogočijo, da doživimo prvi maj globlje, kot bi ga, če bi se tukaj ne srečevali. Pred dvajsetimi leti je na včerajšnji dan umrl naš nono Milko, poznani kulturno-politični delavec Bogomil Paulin, soupravitelj gostilne Paulin, stičišča goriških Slovencev in občinski svetnik v Gorici v nelahkih prvih povojnih letih. Tudi takrat, čeprav z žalostjo v srcu in solzo v očeh, sem na isti dan pomagal pri postavljanju mlaja v Štandrežu, dan za tem pa sem se udeležil Števerjanskega shoda. Verjel sem in še vedno verjamem, da sem na tak način izpolnil njegove želje, njegova pričakovanja in danes, z istim pristopom, nadaljujem njegovo delo. Ta shod je za nas goriške Slovence dobil posebni pomen, zame, ker sem hodim, odkar pomnim, je to vsebina, jedro praznika prvega maja, ki je za naše kraje še toliko pomembnejši datum, ko poleg mednarodnega praznika dela, beležimo tudi zmago nad naci-fašizmom. Oba dogodka slonita na temeljih, ki jih učinkovito in neposredno opišemo z besedo svoboda!
Nella società turbo individualista di oggi si sente spesso porre la questione se abbiamo ancora il bisogno di giornate come questa, nella quale ricordiamo anni e anni di lotta per ottenere diritti giusti per i lavoratori ma nelle nostre terre anche anni e anni di lotta per la sconfitta del nazifascismo coronata dalla liberazione di Gorica-Gorizia e Trst-Trieste avvenute il 1° maggio del 1945. Ambedue significano libertà!
Čeprav sem pred par tedni praznoval 15 let vstopa na delovni trg kot šolnik, sem še vedno predstavnik mlajše generacije, ki si šele utira pot v svetu dela v morju negotovosti in zaskrbljenostjo pred bodočnostjo. Ne bomo večno mlajša generacija, za nami že prihaja na milijone mlajših, ki rastejo v še večji negotovosti. Temu služi 1. maj, da se ogledamo okoli sebe in se zamislimo o družbi, v kateri hočemo živeti. Sistem mora biti seveda vzdržen, tako zdravstveni kot pokojninski, vodilo pa mora biti socialna država, ki nam jo večkrat tako zavidajo tam z one strani Atlantika, pogosto pa smo sami tako omejeni, da se zgledujemo po njih, namesto da bi iskali dobre prakse v Skandinaviji, na severu naše države, Evropske unije. Tu je na vrsti druga ključna beseda teh naših dni, solidarnost. Solidarnost med nami, individualno, ko v zdravi socialni državi celotna skupnost delavk in delavcev prispeva nekaj več in pomaga manjši skupini, ki ima posebne potrebe, zato da imamo vsi ista izhodišča in iste možnosti, ali vsaj čim bolj podobne, ko iste niso mogoče. V širšem pojmovanju besede solidarnost moramo skrbeti za to, da se ne uveljavljajo nova suženjstva, ne samo v našem majhnem. Evropsko unijo moramo doživljati kot enoten sistem, kot eno državo, ki ima skupaj z ZDA, Rusijo in Kitajsko visoko odgovornost za vse, kar se dogaja na Zemlji. Ko naša podjetja izkoriščajo delavce na Kitajskem, nastradamo mi in Kitajci. Ko na trgu brez pravil kupujemo blago iz kitajskih podjetij, iz tistih, ki ne spoštujejo niti najosnovnejših pravic delavcev, nastradamo spet mi in Kitajci. Zato je 1. maj, praznik dela, potreben danes, kot je bil pred nekaj in več desetletij, ne živimo še v svetu, kjer redki močnejši ne bi skušali izkoriščati mase šibkejših, to je seveda lažje, ko so šibkejši razpršeni ali preobremenjeni, da si postavljajo vprašanja pravice in solidarnosti, torej svobode.
Senza solidarietà non esiste società, siamo solo un cumulo di individui nel quale chi è fortunato vive un apparente alta qualità della vita, apparente perché la vive in solitudine. Chi è meno fortunato viene invece lasciato a sé stesso. Ebbene non è questa la società, lo Stato nel quale voglio vivere. Nel momento storico nel quale abbiamo voluto abbattere i confini interni all Unione Europea erigiamo nuovi muri come il filo spinato steso sui confini della Slovenia o la barriera al passo del Brennero. Il populismo dilaga e in tutta Europa avanzano posizioni politiche di estrema destra di posizioni razziste che incitano all odio verso gli altri, i diversi, senza spiegarci bene chi sono gli altri e cos hanno di diverso. A chi vi riferite con la parola NOI? Vi riferite ai cittadini europei? Sentendo certe dichiarazioni riferite ai nostri concittadini di oltralpe o dell est europeo non sembra. Forse pensate ai cittadini italiani? No, anche questo è per voi un gruppo troppo ampio, ci sono più e meno degni, tra questi ci sono anche immigrati che hanno ottenuto la cittadinanza, ci siamo noi sloveni, friulani, tedeschi, e questo non va bene. Sono ragionamenti antichi, sconfitti dalla storia, sconfitti da quell epopea che sono stati i movimenti di liberazione nati dal ventennio fascista, seguito da una guerra atroce. Questo festeggiamo a Gorizia il 1° maggio, la sconfitta del fascismo, la liberazione. E allora il problema non è capire che la storia è complessa, ascoltare chi ha sofferto in modo diverso, chi ha sofferto nelle deportazioni e nei crimini avvenuti anche dopo la guerra, chi ha sofferto anche se non era colluso con il fascismo. Spesso dimentichiamo che sia noi sloveni che gli esuli giuliano-dalmati abbiamo sofferto a causa del fascismo, tutta l Italia, l Europa ed il mondo ha sofferto a causa del fascismo. Il problema allora è chi non condanna il fascismo, chi fa confusione sulle fondamenta delle Nazioni unite, dell UE, dei diritti dell uomo, per le quali il fascismo è abominevole. Il problema è di chi si definisce fascista del terzo millennio, chi ispira manifestazioni come quella che si è svolta il 25 aprile al Parco della Rimembranza. A loro bisogna porre alcune domande, perché è doveroso chiarirsi. Ma voi, tra il '43 ed il '45, da che parte stavate? Con il Comitato di Liberazione Nazionale, in una delle sue componenti: tra i cattolici democratici, gli azionisti, i socialisti, i comunisti, o con la X MAS? Che giudizio date del ventennio fascista, soprattutto qui a Gorizia e Trieste? Di quale Patria vi riempite la bocca, di quella che ci portò alla dittatura, alla guerra, all'annessione di queste terre al Terzo Reich ed alla sconfitta? O di quella che la liberò dal nazifascismo? Ma voi, nella retorica del Risorgimento e della cosiddetta Redenzione di Gorizia, le medaglie d'oro sul tricolore le portate anche per la Resistenza oppure no? Ma soprattutto voi, l'8 maggio, anniversario della resa tedesca e fine della seconda guerra mondiale in Europa, festeggiate la vittoria sulla Germania o siete a lutto, perché pensate di essere stati pure voi sconfitti, quel giorno?
Živimo v zahtevnih časih, ko desničarski skrajneži vseh vrst dvigajo glave iz blata zgodovine. Ob dnevu osvoboditve izpod naci-fašizma in ob prazniku dela vam voščim, da bi skupaj znali zasledovati vrednote enakosti, bratstva, pravice in svobode tudi v današnjih časih.

Smrt fašizmu, svoboda narodu in živel 1. maj, dragi slušalci! Živel 1. maj!

Marko Kravos
VINO in PRAZNIK Z ZAŠČITENIM POREKLOM

Drage tovarišice, dragi tovariši,
po vseh teh letih, kar zahajam prvega maja v Števerjan (ni jih veliko maj kot 60 !), bi vam lahko tudi rekel: drage p'rjateljce in p'rjatli. In bi to zvenelo tudi bolj prešernovsko slovesno in himnično: P'rjatli, obrodile so trte vince nam sladko!
Nič ni bolj primerno, na današnji dan in v teh krajih, v Goriških Brdih, kot povzdigniti čašo vina. Za katero vemo, da je žlahtnega porekla. In ga tako tudi označujemo.
Žlahtnega porekla in z zaščiteno oznako je tudi praznik, ki ga danes obhajamo: prvi maj.
Za vino je treba znanja in ljubezni: od zemlje in trte – do kleti in kozarca je dolga pot. Na njej se izkazuje narava s svojo krajinsko značilnostjo in klimatsko odliko. A tudi, morda še v večji meri, kultura vzgajanja vinogradov; vinogradnikov trud in izkušnje številnih rodov ob negi od grozda do vina.
Ob srečnem spoju teh dveh okoliščin, narave in kulture, se zgodi vino. Vmes je seveda človek: s svojim umom in srcem.
Tudi praznik prvega maja je praznik s poreklom. Njegov pomen označuje rdeča barva: rdeče so zastave, rdeča je zvezda. Čemu bi skrivali to barvo, zaradi kakega bika? Zaradi kake zgodovinske zlorabe? Kje je pa kak simbol, pod katerim se ne skrivajo kake zablode, tudi grozodejstva. Se bomo odpovedali veri v sonce in luno, ker kdaj mrkneta?
Čemu bi se torej odpovedovali zgodovinskim simbolom boja za pravičnost, svobodo, za sočutno tovarištvo v družbi ljudi in narodov. Boj, ki je vedno omogočal obnavljanje vere v pravičnost in človeško dostojanstvo. Samozavedanje in samozavest. Boj, ki nima ne konca ne kraja, ker je vse na tem svetu podvrženo rji in glivicam človeškemu pohlepu po blagu in oblasti, po povzpetju nad ostale družbene sloje in posameznike. Boj, ki se bije zdaj ob tem izzivu časa, zdaj ob drugi stiski in grožnji. Nekoč za ure dela in primeren zaslužek, za socialno varnost in oskrbo. Danes kot upor proti polaščanju naravnih virov v imenu slepega pohlepa in profita, upor proti nestrpnosti do ljudi, ki jih je ta brezumna grabežljivost, ko je sprožala agresije po svetu, pognala v begunstvo, v razkoreninjenje in obubožanje. In upor, naš domači, tukajšnji! – proti polaščanju zgodovine, sprevračanju zgodovine in kar je še bolj pomembno: upor proti polaščanju našega časa, naše prihodnosti. Ko svetovna mafijska elita sistematično jemlje vrednost delu in sadovom dela – in s tem razvrednoti posameznika. Ko krati dostojanstvo mladim, ki so brez dela; in starim, ker niso več dobri za noben izkoristek. Ko elitne združbe, nevidne in skrite, vdirajo prek spletnih, elektronskih manipulacij in drugih medijev v našo zasebnost, v zasebnost celih narodov, tudi slovenskega. In nam z ustrahovanjem strežejo po svobodi. Osebni in narodnostni.
Spet gre za svobodo odločanja o lastni usodi, spet gre za sočuten odnos do šibkejših členov človeškega rodu, spet gre za boj za naravno in zgodovinsko dediščino in za naš jutri, za našo osebno srečo v družbi prijaznih ljudi. Za svetlo, odprto obzorje, ki naj da užitek mladim rodovom. In nam ob njih!
To sta vodilo in smernica, ki ju označujeta rdeča barva in zvezda. Danes kot zdavnaj nekoč. In sta danes, ko svet tone v malodušju, v strahu in zmedi, ob slepilnih parolah nestrpnosti še toliko bolj potrebni, saj iz tega planetarnega klobuka kot iz čarovniškega klobuka skačejo črni bratje: agresivnost, slepoumnost, skratka novi fašizem! In napenjajo krog in krog mišice mračnjaki desnega porekla: v Avstriji, na Madžarskem, na Hrvaškem; tudi Slovenija in Italija imata, če si ne zakrivamo oči, populistično in avtoritarno skazo pred vrati! Da o tukajšnjih domačih zdrahah in nesrečnikih, ki jih oznanjajo in netijo, niti ne govorim … Danes, pravim, je potreba po osrčenju, pogumu in ponosu rdeče barve in vsebine toliko večja.
Zato ima naš prvi maj vse bolj aktualno težo, zato je praznik v Števerjanu praznik s poreklom, praznik s pravo vsebino za današnji čas. Praznik, ki združuje in hrabri ljudi z zavestjo o preteklosti in odgovornostjo do prihodnosti. Tudi če so oblaki in vreme še tako črni in surovi, si bomo s kozarcem dobrega vina, jaz bi mu rekel kar poštenega vina! – na praznični prvomajski dan natočili vedrino v srce.
Da bomo ljudje kot vino, po katerem z veseljem segamo: da bomo obnovili v sebi vezi s svojo zgodovinsko potjo: s preizkušnjami prejšnjih rodov, z zvestobo zemlji, poklicu in delu, materni besedi, resnici srca; da bomo pognali, kot vino, v žilah rdečo kri velikodušne človečnosti in strpnosti za prihodnje čase in rodove. Da bomo živi in življenju predani.
To vino, to druženje v Števerjanu je zdravo in podeljuje zdravje in veselje do življenja. Živel prvi maj, živeli vsi, ki dobro v srcu mislimo!