Proslava ob 80. obletnici kapitulacije Italije v Markovščini

V soboto, 2. septembra 2023, sta Občina Hrpelje Kozina in krajevno Združenje borcev za vrednote NOB priredila proslavo ob 80. obletnici kapitulacije fašistične Italije in položitvi orožja italijanske motorizirane divizije Eugenio di Savoia s strani brkinskih partizanov in krajevnih aktivistov. Občinstvo sta nagovorila županja Občine Hrpelje Kozina Saša Likavec in Vinko Kljun, predsednik Združenja borcev Hrpelje Kozina. Slavnostna govornica je bila naša predsednica Ksenija Dobrila. V nadaljevanju v celoti objavljamo njen govor.

Letošnji september je pretkan s spominskimi dnevi.

Danes brkinska skupnost obeležuje 80. obletnico padca enega najbolj okrutnih režimov, 6. in 10. septembra se bomo poklonili Bazoviškim junakom, tigrovcem in prvim fašističnim žrtvam v Evropi, 9. septembra bomo na Rabu obeležili dan, ko so pred osemdesetimi leti taboriščniki osvobodili italijansko taborišče v Kamporju, 15. septembra pa bomo praznovali 76.obletnico pridružitve Primorske matičnemu narodu. Koliko je na Primorskem krajev trpljenja, kjer je naša preteklost s krvjo vklesana v kamen. In take pomnike ima vsaka brkinska vas. Brkini, zemlja na razpotju. Tu, na jugozahodu Primorske z naših vrhov uzreš Istro, Tržaški zaliv, Učko- Brkini so skrajni jugozahodni obronki slovenstva. Tu se slovanski svet na zahodu stika in prepleta z latinskim, tu so se meje in prehodi v zgodovini boleče zarisovali. S Slavnika uzreš tudi modrino Jadrana in Trst, mesto v zalivu, kot mu je rekel pisatelj Boris Pahor. Mesto, ki je bilo in je še vedno tudi slovensko mesto, mesto, ki je bilo s svojim kraškim in brkinskim zaledjem ekonomsko in družbeno neločljivo povezano. Slovenska narodna skupnost na Primorskem je bila ob prelomu iz 19. v dvajseto stoletje zavedna, radoživa in podjetna. Trst je takrat za svoje zaledje bil slovenska kulturna prestolnica, primorskim Slovencem sta se obetala razpon in rast. Pa je sanje presekala prva svetovna vojna, krivična rapalska razmejitev in fašistična oblast. Oblast, ki je nabuhlo, v imenu dvatisočletne kulture obilo obljubljala, dejansko pa je takoj razkrila svoj nasilni obraz z opustošenjem uredništva dnevnika Edinosti, dve leti zatem je gorelo srce tržaškega slovenstva-Narodni dom. Fašistična ideologija je v tem našem stičišču narodov, že prežetim z italijanskim iredentizmom in protislovanstvom, našla posebej rodovitna tla.

Za italijanske nacionaliste smo bili neciviliziran, manjvreden narod brez zgodovine in kulture, fašizem nam je odrekal pravico do obstoja in prihodnosti ter nas obsodil na podreditev in asimilacijo. Ravno prisilna asimilacija slovanske rase, inferiorne, barbarske, kmečko neotesane, je postala programska smernica, ki se je brutalno izvajala. V naši primorski zgodovinski zavesti so plameni knjižnic in pogorišča kulturnih domov, zaplenjena slovenska beseda v javnem življenju in v šolskih klopeh, sprevržena prepoznavnost krajevnih imen vse do Ljubljane, ponižanje zapisano v popačenih osebnih imenih in priimkih, razseljenost, surova aroganca posebnih fašističnih sodišč. Tudi na brkinskih tleh so ljudje doživljali aretacije, zasliševanja na karabinjerskih postajah ali vojašnicah, zastrahovanja, mučenja in tudi smrti v zaporih, internacije, nasilje proti civilnemu prebivalstvu, konfinacije odraslih moških v posebne bataljone, usmrtitve talcev…

Naši ljudje so se opredelili za upor in ilegalno delovanje, ker je etnična identiteta del narodne in osebne prvobitnosti, brez nje ni svobode! Represija se je sčasoma še zaostrovala, sam Mussolini pa se je julija 1942 v Gorici primerjal z Julijem Cezarjem, ki je dve tisočletji pred njim «počistil» z Galci in nakazal, da je potrebno slovensko prebivalstvo, ki daje potuho banditom pokončati z ognjem in mečem. Pravi načrt genocidnega uničevanja, ki se je udejanjal s poboji, požigi ropanji. Prva hiša v Brkinih, Maslova domačija, je v povračilni fašistični akciji gorela na Ostrožnem brdu 5. aprila 1942.

Ilegalci, tigrovci, uporniki prvega in drugega tržaškega procesa in kasneje partizani z aktivisti, kurirji, druge izbire niso imeli, obstajali so le kljubovanje, upor in borba. To ni bil kolonialistični boj, bitka za zaplembo novih zemlja in zasužnjevanje narodov, to je bila samoobramba!

Fašizem je najmračnejše obdobje v zgodovini slovenskega naroda. Zato so spomeniki, kraji spomina in tudi dogodki, ki jih posvečamo žrtvam fašizma in nacizma, pomemben del slovenske zgodovinske pa tudi kulturne dediščine. Na kamnitih obeležjih vsakega našega kraja je zapisana vsa izvorna zasnova našega

naroda: moč in nemoč zaradi številčne majhnosti, dostojanstvo, trdoživost, tovarištvo, odpor do krivic, neizmerna ljubezen do obstoja, do kulturnega ustvarjanja, do slovenske besede. Spominske obletnice, kot je današnja so hvaležno, ljubeče pomnjenje na upor in na naše padle, na naše nonote, none, matere, očete, saj skoraj vsaka brkinska družina ima vsaj enega, ki je umiral v koncentracijskih taboriščih, ki se je pridružil NOB ali so mu bili kakorkoli nasilno ukradeni mladost, zdravje, osnovno človekovo dostojanstvo… Spomin negujemo zato, ker še vedno polagamo račun za vse izginule duše, za ubite in razseljene, za vse asimilirane pred in v zamejstvu tudi po vojni, za vse, ki so se potuhnili v jeziku in poniknili v potujčenih imenih in priimkih, ker so bila poniževanja in zaničevanja za nekatere pretežko breme, včasih neznosno, da se ga še danes nekateri bojijo zase in za svoje potomce. Spomin negujemo tudi zato, ker dosledno zahtevamo ničelno toleranco do pojavov nacifašizma v družbi.

Vemo: fašizem je oče nacizma. Nemci so doživeli Nürnberg, opravili so družbeni proces denacifikacije. Italijo pa je ne prav množično in povsod sprejeto partizansko gibanje rešilo vsakršnih pravnih in moralnih očiščenj. Italijanska država še danes spregleduje triindvajset let fašističnega razdejanja, zanjo se je zgodovina začela leta 1945. Do defašistizacije v Italiji v pravem pomenu besede nikoli ni prišlo. Republika, ki se tudi v ustavi navdihuje po odporniškem gibanju, je hitro zaklenila v arhivsko omaro vse, kar je bilo drugod v Evropi obravnavano kot zločin ali narodova sramota. Pravosodni minister Togliatti je junija 1946 izdal predsedniški odlok splošne amnestije, ki je veljala tudi za fašistične zločince. Tudi levica se je postopoma približala stališčem desnice, da je bila Italija le žrtev druge svetovne vojne, pa tudi največja žrtev mirovnih pogodb, ki naj bi zarisale krivične meje, ko pa je že sodelovala v protinacističnemu boju. Že dolga leta poslušamo uradne trditve, da je Italija izgubila ozemlje na vzhodu, in ni slučajno, da je rapalska meja še vedno vgrajena v spletne strani javnih uprav, kjer pokrajini Trst in Gorica še danes zaobjemata tudi sezname občin in krajev v Sloveniji iz rapalskega obdobja in seveda v izključno poitalijančeni obliki. Redno se v uradnih govorih in v medijih izpostavlja, da so bili Italijani prisiljeni k eksodusu iz Primorja, Istre in Dalmacije, slovanski komunizem pa naj bi nad njimi v fojbah izvedel genocid. Te ponavljajoče trditve so v Italiji postale zgodovinska resnica, ki se sliši tudi iz predsedniških palač. V uradnem zgodovinopisju in v vladnih stališčih ni zaznati kakšne posebne zavesti o četrtstoletni kalvariji primorskih Slovencev pod italijanskim fašističnim režimom. Uradna Italija še ni priznala krivde in se Slovencem opravičila za požige, pokole, taborišča, nasilne oblike asimilacije. V italijanski zaznavi ni italijanskih internacijskih taborišč od Visca , Gonarsa, Moniga, Trevisa, Padove, Reniccija do Raba Poklon na Rabu ali v Gramozni jami ni bil še nikoli na dnevnem redu uradne italijanske politike. Leta 2003 si je tedanji predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi, ki je takrat tudi predsedoval Evropski uniji ob 60. obletnici osvoboditve taborišča Kampor na Rabu, dovolil izjavo, da je Mussolini na tisoče ljudi pošiljal na Rab v konfinacijo na počitnice. Kakšna razlika s plemenitim prizorom nemškega kanclerja Willyja Brandta in z njegovo srčno gesto priznanja krivde in obžalovanja v imenu nemškega naroda kleče pred spomenikom v varšavskem getu, gesta, ki je njegovi državi pomagala povrniti dostojanstvo in zaupanje na svetovni ravni. Zaenkrat Italija ni zmogla še takega iskrenega, pogumnega zgodovinskega koraka in posledico nosi italijanska družba, saj zaradi dvoumnih sporočil velikokrat trpijo državniška kredibilnost, koherentnost in ugled na mednarodnem prizorišču.

Tu smo tudi zato, ker nekateri hočejo takisto v Sloveniji na novo pisati zgodovinska dejstva, pa tudi zato, ker se čedalje bolj pogosto celo z uradnih prizorišč pojavljajo poskusi prikazovanja narodnega izdajstva kot vrednoto. Pošteno je, da priznamo grozodejstva, ki so jih v vojni povzročile vse strani, da spoštujemo različne subjektivne spomine ter čustvovanja posameznikov in si stalno prizadevamo za dialog. Toda iz etičnih razlogov nikakor ne smemo spravne misli izvzeti iz zgodovinskega konteksta. Vsaka akcija izzove

reakcijo, vsaka posledica ima svoj vzrok. Kako lahko spregledamo namene absolutnega zla, ki sta ga utelešala fašizem in nacizem? Kako spregledati program izničenja, ki je utemeljeval rasistično pokončanje narodnega bistva? Pri tem kriminalnem dejanju so se agresorju, iz različnih vzgibov, nekateri tudi iz odpora in strahu pred družbenim preustrojem, pridružili domači kolaboracionisti. Mnogi so po krutosti akcij včasih prekašali nacifašistične zavojevalce. Neizpodbitno dejstvo je, da so zavojevalci z aktivnim sodelovanjem kolaboracije, imeli kot končni cilj totalno zasužnjenje naše zemlje in popolno uničenje slovenskega naroda.

Obenem ne gre spregledati, da je strašno nasilje druge svetovne vojne tudi drugod v Evropi beležilo pojave kolaboracije in posledična medvojna in povojna obračunavanja. Vse to ne zmanjšuje krivde vseh, ki so na slovenskih tleh zakrivili množične izvensodne povojne poboje. Slednje je dejansko potreba opredeliti kot zločinsko dejanje in žrtve si zaslužijo grobišče in iskreno človeško pieteto.

Ob tem pa prepričano svarimo pred poskusi uvajanja uravnilovke pri razlagi zgodovinskih dejstev, pa čeprav z dobrim namenom, da se išče pot sprave. Ne smemo si kot narod privoščiti relativizacije in zmanjševanja dejansko neprecenljive zgodovinske človeške in moralne naložbe narodnoosvobodilnega boja zoper okupatorja, tistega boja, ki je eden od temeljnih izvorov slovenske državnosti.

Nam, ki smo po vojni rojeni, se nam zdi nepredstavljivo, kako sta se Mussolini in Hitler povzpela na oblast, oba z današnjimi očmi absurdn, groteskni politični pojavi. Pa sta vendar uspela z rasističnimi načeli in sovražno propagando zastrupljati množice ter sprožiti vojno morijo! Toda, ali nismo tudi danes priča dejstvom, kako spretni demagogi, karizmatični primitivci prekanjeno nagovarjajo množice, izkoriščajo družbene stiske za svojo politično računico, s sovražnim govorom dramijo strahove in mržnjo. V napadalno paranoidnem slogu kriminalizirajo etnične in verske skupnosti, širijo strah pred begunci. Zaničevalne oznake so namenjene znanstvenikom, intelektualcem, sodnikom, novinarjem, nekateri sejejo dvom v tehnološki in medicinski napredek, promovirajo mačizem in sovraštvo do istospolnih, postavljajo v dvom civilne pravice, zagovarjajo gradnjo mejnih zidov. Pri vsem tem je še najbolj zaskrbljujoče, da se mnogi, ki še zdaleč ne pristajajo na ksenofobno ali nacionalistično paradigmo, raje umaknejo iz aktivnega državljanstva v intimno razsežnost individualizma, izklopijo politične teme, se ne udeležujejo volitev in se napravijo nevidne.

Pa bi morali vedeti, vsi bi morali znati in uvideti, da sta mir in svoboda krhki, minljivi stanji. Mir in svoboda nista za vedno. Mir in svoboda terjata neprenehno, opredelitev, vsakodnevno zavezanost, energično prizadevanje. Zato ostanimo čuječni, pozorni, angažirani, osredotočeni na izhodišča solidarnosti, humanosti, svobode in resnice.

(Markovščina, 2.9.2023 – Fotografije Olga Knez)