Prej narod, zdaj manjšina

TRST – Predsednik Slovencev na Hrvaškem Darko Šonc gost SKGZ

Problem demografskega padca – Ustanavljanje novih društev – Upanje v nov ustavni zakon

Slovenci na Hrvaškem so bili tako za časa kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev kot tudi poznejše kraljeve in socialistične Jugoslavie konstitutivni narod, ob osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 pa so čez noč postali manjšina brez struktur in narodnostnih institucij. Pozneje so celo izpadli iz preambule hrvaške ustave, zdaj pa si precej obetajo iz novega hrvaškega ustavnega zakona, ki jamči možnost pouka v slovenskem jeziku in članstvo v svetu za manjšine pri vladi, poleg tega se morajo soočati z velikim demografskim nazadovanjem, čeprav je po letu 1991 po vsej Hrvaški zaživelo večje število slovenskih društev. To so le nekatera od vprašanj, ki jih je v ponedeljek popoldne obravnaval Darko Šonc, predsednik Zveze Slovencev na Hrvaškem, ki je bil gost Slovenske kulturno-gospodarske zveze na sedežu le-te v Trstu.

Razgovor s Šoncem, ki ga je uvedel predsednik SKGZ Rudi Pavšič, je predstavljal nekakšen uvod v poznejše srečanje o slovensko-hrvaških odnosih in arbitražni sodbi, ki je potekalo v Tržaškem knjižnem središču z diplomatom Vojkom Volkom in novinarjem Borisom Šuligojem, ki se ga je udeležil tudi Šonc skupaj s predsednikom izvršnega odbora Italijanske unije Mauriziom Tremulom.

Kakšen je torej položaj Slovencev na Hrvaškem? Poleg že omenjenega dejstva, da je skupnost iz konstitutivnega naroda zdrknila na raven manjšine, je nanjo vplivala tudi vojna, ki je sledila osamosvojitvi leta 1991, ko je Hrvaška tudi razvijala zakonodajo o nacionalnih manjšinah. Leta 1993 je bil sprejet prvi ustavni zakon o pravicah manjšin, Slovenci pa so doživeli hladno prho leta 1997, ko so izpadli iz preambule hrvaške ustave, težava je tudi v tem, da niso subjekt, je dejal Šonc. Precej pa si obetajo od novega ustavnega zakona, ki predvideva možnost uporabe maternega jezika in šolanja, poleg tega pa ustanavlja tudi svet za nacionalne manjšine pri vladi, kjer se lahko iznesejo problemi, ima pa tudi vlogo pri razporejanju sredstev za manjšinske skupnosti. Problem pa je demografski padec, ki je bil izrazit predvsem v obdobju 1991-2001, ko je število pripadnikov slovenske skupnosti z začetnih 24.000 padlo na 13.000, trenutno pa jih je okoli 11.000. K padcu je precej pripomoglo izseljevanje v Slovenijo iz strahu pred vojno, pa tudi vzdušje na Hrvaškem, ki ni bilo naklonjeno manjšinam. Poleg tega je samo 20 odstotkov zakonov slovenskih, ostali so mešani, priseljevanja ni, mladi, ki odhajajo študirat v Slovenijo, pa po navadi tam tudi ostanejo (vse to, je dodal Pavšič, se bo kmalu pojavilo tudi med Slovenci v Italiji).

Šonc obžaluje tudi dejstvo, da v Sloveniji dejansko ne poznajo Slovencev na Hrvaškem, katere slovenska država poleg tega deli na Slovence v zamejstvu in tiste po svetu: Slovenec v Zagrebu tako denimo velja za zamejca in prejema zato desetkrat višji prispevek iz Slovenije kot tisti, ki živi v Splitu, a ima status Slovenca po svetu, kar ni logično, je dejal Šonc, ki je skupaj s Pavšičem tudi obžaloval, da je Slovenska manjšinska koordinacija »zaspala«. Drugače so Slovenci na Hrvaškem v preteklosti imeli več ljudi, a manj društev, zdaj pa je obratno: po letu 1991 so marsikje spontano nastala nova društva, s katerimi slovenska narodna skupnost dobro pokriva celotno Hrvaško, glavno vprašanje je, kako pridobiti mlade, saj pevski zbori in folklora niso dovolj, neposredno pa se s politiko skupnost ne ukvarja. Zanimivo je, da so se v društva včlanjevali tudi Hrvati, med vojno na Balkanu pa zlasti Srbi in Črnogorci, je dejal Šonc, ki je orisal tudi parlamentarno zastopstvo manjšin v hrvaškem Saboru. V slovensko-hrvaški spor okrog Piranskega zaliva in arbitraže pa Slovenci na Hrvaškem politično niso neposredno soudeleženi, saj niso subjekt, čeprav se v društvih pogovarjajo o teh vprašanjih in skupnost čuti določene posledice, pravi Šonc, po čigar mnenju morata to stvar rešiti stroka in politika.

Ivan Žerjal