Pred bralcem se zavrti film o življenju Viljema Černa

BARDO – Knjiga o nedavno preminulem beneškem javnem delavcu

Predstavitev na pobudo SKGZ in Zadruge Novi Matajur

BARDO – Dvorana na sedežu zadruge Nova Coop v Bardu je bila v petek pretesna, da bi sprejela vse, ki so želeli počastiti spomin na Viljema Černa ob prvi predstavitvi knjige »Na izpostavljenem mestu«, ki pripoveduje o njegovem življenju in delu. »Terskega čedermaca«, »pojem poštenega, prepričanega in bojevitega Slovenca v Italiji«, »prijatelja, brata, velikega moža«, »vztrajnega, pogumnega človeka, ki je ljubil svojo zemljo in svoje ljudi«, »človeka, ki je vse svoje življenje zaigral na karto ohranjanja slovenskega jezika in utrjevanja domačih ljudi na svoji zemlji« so namreč res številni spoštovali in imeli radi, za mnoge je bil in bo še naprej pomemben zgled. Na petkovem večeru, ki sta ga priredila Zadruga Novi Matajur in SKGZ, ki sta knjigo izdala, v sodelovanju s Centrom za kulturne raziskave iz Barda, je bilo to še posebno očitno.

Po uvodnih besedah predsednice domačega društva Luise Cher in predsednika Zadruge Novi Matajur Mihe Obita so o profesorju Černu in prijateljstvu ter sodelovanju z njim in o sami knjigi spregovorili domači župnik Renzo Calligaro, predsednik SKGZ Rudi Pavšič, urednik knjige Igor Tuta in prvi predsednik Slovenije Milan Kučan.

Ideja o tej knjigi je nastala že pred približno petimi leti, kot je povedal Igor Tuta. Z njo so se želeli pokloniti profesorju Černu, obenem pa so se tudi zavedali, da je nujno in potrebno, da širša javnost izve, kaj vse je pomenil ne samo za Terske doline in Benečijo oziroma za Slovence v Italiji, temveč za ves slovenski kulturni prostor. Knjiga je razdeljena v štiri sklope. Prvi del z naslovom »Med svojimi ljudmi« zaobjema pripovedi samega Viljema Černa, tako da se pred bralcem na nek način zavrti film o njegovem življenju. Kot je razložil Igor Tuta, ki je z njim posnel sedem enournih pogovorov, je ta del še posebno pomemben in »ima svojo moč«, ker so v njem zbrana pričevanja o tem, kar je Černo sam doživel in ustvarjal ali soustvarjal. Gre predvsem za pripoved o težkih, svinčenih časih, ki so po drugi svetovni vojni zaznamovali Terske doline in Benečijo nasploh, saj je Černo močno želel, da bi ostalo zabeleženo, kakšno je bilo tedaj življenje na tem delu slovenskega kulturnega prostora. V knjigi je ohranjen tudi njegov stil govora, tako da ga lahko med branjem dejansko »čutimo ob sebi«.

V drugem sklopu je objavljen izbor njegovih spisov (ostale – skupno jih je bilo 22 – so vključili v letošnji Trinkov koledar), intervju ob prejemu nagrade ob 40. letnici OF in del članka Alberta Rejca o Černovi diplomski nalogi. Tretji del je bil na začetku zamišljen drugače, saj je želel biti neke vrste »darilo ob profesorjevi 80-letnici«, po Černovi smrti pa je bil spremenjen in zdaj vključuje pričevanja ali govore na njegovem pogrebu Renza Calligara, Zdravka Likarja, Jakoba Müllerja, Jole Namor in Giorgia Banchiga. Četrti sklop pa zaobjema utemeljitve nagrad in priznanj, ki jih je prejel Viljem Černo med leti 1981 in 2014.

Knjigo bodo predstavili tudi na Tržaškem in Goriškem, pa tudi v Sloveniji, saj si njeni pobudniki želijo, da bi čim več ljudi, tudi mlajše generacije in v šolah, prebralo knjigo, ki ne predstavlja samo lika neutrudnega borca za pravice Slovencev, temveč tudi zgodbo o pomembnem obdobju v zgodovini Terskih dolin in vse Benečije. V osrednji Sloveniji pa bodo lahko s to knjigo, kot je poudaril prvi slovenski predsednik Milan Kučan, »razumeli, kaj pomeni ceniti slovenstvo in na temelju slovenstva razvijati odnose z drugimi ljudmi.« Kučan, ki se je s profesorjem Černom zadnjič srečal maja lani, ko je prišel na obisk v Benečijo, je »Vilija« spoznal, ko je bil še študent na ljubljanski univerzi in se je v Trstu udeležil sestanka mladinske iniciative, tedanjega podmladka SKGZ. Kasneje je bilo priložnosti za nova srečanja še veliko.

Kučan se Viljema spominja kot »sila mehkega človeka s trdimi stališči«, ker je sam odraščal v stiku s porabskimi Slovenci, pa je dobro razumel njegove pripovedi o protislovenskih pritiskih. Iz Černovih pripovedi je izvedel tudi, kaj je pomenila tedaj tajna organizacija Gladio in kakšne so bile razmere na tem delu slovenskega kulturnega prostora. Prvi slovenski predsednik je tudi dodal, kako je bil Černo ponosen na špetrsko dvojezično šolo in je »o njej govoril skoraj tako, kot če bi govoril o družini«. V primerjavi s tistimi težkimi časi, ko je bila slovenska beseda zatirana, se je marsikaj spremenilo na bolje, je še ocenil Kučan, ostalo pa bo naloga tistih, ki bodo prevzeli dediščino Viljema Černa. (tg, nm)