56e92114a3a4c.JPEG

Pravice žensk po uzakonitvi splava

Uzakonitev splava predstavlja izredno pomemben korak na področju ovrednotenja ženskih pravic in samoodločanja, obenem pa pomeni tudi merilo o tem, koliko je neka skupnost oz. država civilizirana. Zakon 194/78 spada med najbolj svetla poglavja italijanske republike. Po skoraj 40 letih, od kadar je bil sprejet, pa lahko res rečemo, da je situacija rožnata in spodbudna? To so bile izhodiščne iztočnice srečanja z naslovom Samo svoja – Pravice žensk od zakona 194/78, ki ga je v ponedeljek ob priložnosti mednarodnega dneva žena v Gregorčičevi dvorani, v okviru niza pobud Antifašizem danes priredila Slovenska kulturno-gospodarska zveza. Večer je vodila članica pokrajinskega vodstva SKGZ Jaruška Majovski. Svoj pogled pa so iz različnih zornih kotov lastnih strok in izkušenj podale poslanka Tamara Blažina, ginekologinja Gerdi Schojer in psihologinja Martina Flego.
»Sedemdeseta in osemdeseta leta so bila izredno produktivna glede sprejemanja zakonov o civilnih pravicah. V tisti čas segajo epohalne spremembe, kot so statut delavcev, zakon o razporoki in nov družinski zakonik. Zakon 194/78 je javno priznal pravico žensk, da lahko same o sebi odločajo in s tem potrdil njihovo dostojanstvo,« je uokvirila Tamara Blažina. Spomnila se je obenem, kako je bil referendum za splav zahteven. S številnimi drugimi prostovoljci je tedaj hodila po društvih in prepričevala ljudi o njegovem pomenu. Kot ona je bila tedaj tudi Gerdi Schojer angažirana v prvi vrsti za sprejetje zakona o ureditvi splava. V tistih letih je začela delati kot ginekologinja, za sabo ima dolgoletno izkušnjo v družinskih posvetovalnicah. Te so nastale ravno na podlagi omenjenega zakona. Opisala je velik občutek krivde, ki pesti žensko: »Tegobe in stiske se ne končajo s splavom. Po splavu se ženska spopada s številnimi težavami in notranjo krizo.«
Psihologinja Martina Flego je poudarila, da gre za zelo težke odločitve: »Ženska, ki se odloči za splav, potrebuje veliko podpore, razumevanja in spoštovanja. Razumeti moramo razloge, ki so jo privedli do te izbire.« Za splav se velikokrat odločajo ženske, katere se nahajajo v socialno ogroženih situacijah ali ki se borijo z objektivnimi težavami, kot so npr. lastna bolezen ali bolezen otroka. Poslanka Tamara Blažina je izrazila zaskrbljenost nad dejstvom, da še dandanes prihaja do velikega števila nelegalnih splavov. Teh naj bi bilo med 12.000 in 15.000. Ta podatek se povezuje tudi z vprašljivim členom zakona o ugovoru vesti. Približno 70% ginekologov se je zavestno odločilo, da ženski ne bo pomagalo pri splavu. Med različnimi italijanskimi deželami obstajajo pa velike razlike v odstotkih, najvišje odstotke obeležujejo na jugu, kjer oporečniki dosegajo skoraj vsote absolutne večine.
Gerdi Schojer je izrazila strah, da so številne izmed tistih, ki nelegalno splavijo, mladoletnice: »Velikokrat sploh ne vedo, kaj počnejo. Mladi niso ustrezno ozaveščeni na področju spolne vzgoje in kontracepcije. S starši se velikokrat ne uspejo o tem pogovarjati, v šoli pa ni ustrezne ponudbe.« Po mnenju Martine Flego se mora spolna vzgoja začeti s čustveno vzgojo in nato preiti na informiranje: »Mladim moramo nuditi pomoč pri razumevanju lastne identitete in poznavanju samega sebe.«
Pogovor se je dotaknil različnih vidikov pravic žensk. Vse govornice so si bile edine, da smo žal priča vidnemu nazadovanju na področju civilnih pravic, ki smo jih kot sad borbe naprednih gibanj dosegli v letih 70. Neki podatek pa le ostaja nespremenjen: kot se dostikrat dogaja na srečanjih na to vsebino, so občinstvo sestavljale skoraj izključno ženske.
Vesna Pahor
(Primorski dnevnik, 16. marca 2016)

Povezane objave

Nikoli več!
Zavezanost k načrtovanju skupne prihodnosti
Novogoriški župan Samo Turel sprejel predstavnike slovenskih organizacij v Italiji