fallback-thumbnail

Pravice do kronike in prioritete manjšine

Segel bom v prejšnji teden in še korak nazaj, kar ni novinarsko, a vendar… Daljno sredo, 16. marca je Kristina Knez polemizirala s poročanjem novinarja PD Sandorja Tenceja o še starejšem srečanju SKGZ in SSO s članicami, ki je bilo v petek, 11. marca v Nabrežini. Udeležilo se ga je 21. predstavnikov organizacij, ki delujejo v okviru obeh krovnih zvez, ali pa imajo dvojno članstvo. V bistvu gre za jedro slovenskih organizacij v Italiji.

Kristina Knez je poročevalcu očitala, da je napisal zgolj parcialno kroniko, ki bralcu ni posredovala bistva dogodka. Očitala je tudi naslov članka "Vre med Gorico in Trstom". Kristina Knez je imela prav.

Ko bi novinar statistično preštel naglase posegov, bi iz njih izhajal poudarek na zadovoljstvu, da so se srečali predsedniki in predstavniki organizacij včlanjenih v SKGZ in SSO v takšnem sestavu po skoraj desedih letih in več. Gre za pozitiven korak v odnosih med krovnima.

Posegi na srečanju so bili, ob začetnem poudarku, raznoliki, ker predsednika Bandelj (SSO) in Pavšič (SKGZ) nista podala dnevnega reda, kar bi bilo skoraj nemogoče po deset ali več letnem "hladu". Osebno bi izpostavil dejstvo, da nekatere organizacije že sodelujejo in kujejo nove načrte (glasbeni šoli, založbe itd.). Volja po skupnem reševanju perečih vprašanj je očitna.

Kot eden izmed najstarejših prisotnih na srečanju sem lahko opazil kar nekaj novih in mlajših obrazov, ki prevzemajo nelahke naloge vodenja pomembnih organizacij, tudi takih z uslužbenci. To ni hec in zato si ti ljudje ne zaslužijo bodic Marija Čuka v PD (dne 15. marca), ki se je navezal na članek Sandorja Tenceja. Menim, da si človek, ki brez dobičkov prevzame odgovornost za neko organizacijo in njene ljudi, zasluži pohvalo in ne posmeha.

Vrnimo se k začetku: Sandor Tence je pripisal pismu Kristine Knez svoj takojšnji odgovor in ga zaključil z besedami: "Priznajte nam (novinarjem op.p.) pravico, da po svoji presoji interpretiramo stvarnost in izberemo naslove člankov in komentarjev." Ne dragi Tence, kot bralec ti te pravice ne priznam. Ne priznam je Primorskemu dnevniku, ne priznam je ostalim časopisom in novinarjem z mano vred, ki sem v penziji. Rak rana sodobne medijske družbe in same demokracije je, da si novinarji in poročevalci pretirano lastijo pravico do osebne presoje in interpretacije dogodkov: v naslovih in v poročilih.

Bralci imamo pravico do vsaj kolikor toliko verodostojne kronike. Drugo so komentarji in kolumne, ki izražajo osebni pogled pisca. Iskanje senzacije in opuščanje bistva nekega dogodka ali stvarnosti pa preprečuje bralcu ali poslušalcu, da sploh vesta, kaj se je nekje zgodilo. Menim, da vedno bolj živimo v takšni nevednosti, ki ima katastrofalne posledice na družbeno zavest. Novinar je dober, če zna kolikor toliko verodostojno sintetizirati neko dogajanje. Ni režiser, ki interpretira predstavo čisto po svoje. V SSG-ju smo pred leti gledali Freyevo interpretacijo Lorcove Krvave svatbe, ki je bila brez besed, čeprav je Lorca napisal tekst. To je dovoljeno umetniku in ne kronistu!

Kako je sprevračanje stvarnosti na dnevnem redu, dokazuje tudi trditev, da vodstva Slovencev v Italiji nimajo prioritet. Ta teza je prišla do izraza tudi na omenjenem srečanju z SSO in SKGZ. V resnici ni tako. Po vojni lahko omenim tri prioritetne stvarnosti, ki so tako prioritetne, da se zdijo samoumevne: slovenska šola, Primorski dnevnik ter slovenski radio in pozneje televizija v okviru RAI. Dve sta državni in ena je last zadruge zasebnikov (PD).

V šolo, v Primorski dnevnik in v TS A je bilo vloženih največ sredstev, največ političnih in drugačnih naporov, največ energij in vsakič je bila skupnost kot taka pripravljena pomagati. Pomislimo le na vse akcije za reševanje Primorskega dnevnika in na nastanek Zadruge. Koliko političnih posegov je bilo, je in bo, od Trsta do Rima, storjenih v prid slovenske šole! Morda je bil še najbolj v senci slovenski oddelek RAI. Ob omenjenih stvarnostih sledijo ustanove, organizacije in društva. Na tem seznamu prioritete niso soglasne in samoumevne, čeprav so ustanove korak pred ostalimi (SSG, NŠK, glasbeni šoli, SLORI). Finančne krize nastajajo skoraj povsod in odpirajo težka vprašanja.

Biti moramo odkriti: prioriteta ni enostavna beseda, ni v kulturi, kot ni v gospodarstvu. Toliko manj ni, če so vključeni zaposleni, ki od določenega dela živijo. Prioriteta lahko pomeni celo odpuščanje, kar ni lahko za predsednike in odbore, ki so vse prej kot preplačani "sekalci glav" v gospodarskem menadžerstvu. Nadalje, s kakšnimi občutki lahko nekomu rečeš, da opravlja nepotrebno delo? To zmorejo le ciniki, ki pa po lastni naravi ne sprejemajo neplačanih odgovornosti.

Končno ostaja v skupni zavesti nekakšna absolutna prioriteta: vedenje, da je nujno ohraniti določeno jezikovno-kulturno jedro, ki bo ostalo kakovostno. Cilj ni ne dan in ne enostaven. Ko danes častimo jubilej Miroslava Košute, bi mimo vseh besed naglasil dve: slovenski jezik. Košuta je mojster slovenskega jezika, v zamejstvu je med redkimi. Morda bi lahko dodal še eno ali dve imeni. Starejši avtorji, kot so Pahor, Rebula in Merkú bijejo ali so bili (fašizem itd.) boj z jezikom. Mlajše generacije piscev se prav tako ubadajo z jezikovnimi pomanjkljivostmi, da ne omenjam novinarjev in ostalih poklicnih uporabnikov jezika. Najmlajši enostavno ne pišejo.

Vemo, da nas bo konec, ko bomo izgubili jezik in kulturno osveščenost ter sposobnost nadaljnjega ustvarjanja v slovenščini. Vemo, da v tem boju nismo vedno uspešni. Obenem pa ne živimo v popolni megli in brez prioritet, čeprav ni nujno, da dosežeš cilj. Stalno ponavljanje, da ni prioritet, pa je kot slaba kronika: zamegli bistvo in izpostavi senzacijo.

(Primorski dnevnik, 23. marca 2016)

Povezane objave

Gorica je zamudila priložnost
»Bodite ponosni na dvojezičnost«
"Kiss&GO!": Dvojezični poljubi - Razpis za izbor grafičnih in besedilnih elementov projekta