slovenski-jezik

Poučevanje slovenščine na italijanskih šolah je predvsem priložnost

Poučevanje slovenščine na šolah z italijanskim učnim jezikom je za Slovence v Italiji predvsem priložnost, saj je v interesu celotne skupnosti, da se širi krog govorcev slovenskega jezika in s tem tudi možnost njegove rabe, poleg tega pa se na ta način tudi širi vedenje o Slovencih in slovenski kulturi nasploh. To je bila skupna ugotovitev udeležencev okrogle mize z naslovom “Poučevanje slovenščine na šolah z italijanskim učnim jezikom: priložnosti, izzivi in tveganja”, ki sta jo priredila Slovenski raziskovalni inštitut in Sklad Libero in Zora Polojaz. Protagonisti razprave, ki jo je moderiral Mitja Tretjak, so bili predsednica paritetnega odbora in šolnica Ksenija Dobrila, poslanka Tamara Blažina, deželni svetnik Igor Gabrovec ter predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO Rudi Pavšič oziroma Walter Bandelj.

Povod za okroglo mizo je bila izkušnja Večstopenjskega zavoda z italijanskim učnim jezikom Iqbala Masiha v Trstu, ki je prvi v Furlaniji–Julijski krajini vključil v predmetnik tudi pouk slovenščine kot drugega tujega jezika Evropske unije. Pouk se je na začel v šolskem letu 2009/2010 in je potekal v sodelovanju z Večstopenjskim zavodom s slovenskim učnim jezikom Vladimirja Bartola v Trstu. Slori in Sklad Libero in Zora Polojaz sta o tem izdala tudi knjigo. Sogovorniki so se strinjali, da je vse večje zanimanje za učenje slovenskega jezika (tudi na tečajih) in za slovensko kulturo nasploh (tudi za predstave SSG, ki so opremljene z italijanskimi nadnapisi) odraz tega, da so se razmere spremenile. Večinsko prebivalstvo Slovencev ne doživlja več kot nevarnost, prisotnost slovenščine na splošno ne ustvarja več konfliktov, napetosti pa so se v glavnem umirile. Prav zato pa bi zdaj potrebovali neko globalno strategijo, kako še bolj približati slovenski jezik in kulturo italijanskim someščanom.

Izkušnja šole Masih je pozitivna, a ne sme biti omejena na par let. Slovenščina bi morala biti kurikularni predmet na vseh stopnjah, pri tem pa je treba upoštevati želje družin. Težko bi namreč kratkoročno na vseh šolah uvedli tudi pouk slovenščine. Pri tem pa bi morale odigrati večjo vlogo predvsem lokalne uprave in se zavzeti za to, da bi širili to možnost. Kar zadeva slovenske šole, pa bi morale te zagotavljati kakovostno ponudbo, da se ne bi zmanjšalo število vpisov, ob tem pa je treba najti način, kako ohraniti ustrezen nivo znanja slovenskega jezika v razredih, kjer je vse več otrok iz neslovenskih družin. Ker je šolstvo za slovensko skupnost ključno, problematika pa zapletena, pa bi bilo koristno imeti ustrezno omizje, ki bi ga sestavljali politiki, predstavniki krovnih organizacij, šolniki in šolski funkcionarji, ki bi lahko izdelali ustrezne načrte in takoj rešili biroktraske težave. Vendar je pri tem potrebna enotnost, brez katere je nemogoče priti do rezultatov.

 

Novi Matajur, 5. 7. 2017

Povezane objave

V Evropski prestolnici kulture naj ostanejo meje odprte
Prvomajsko slavje v Števerjanu
ŽIVEL 1. MAJ!