rudi-jancar

Poslovil se je Rudi Jančar, dolgoletni predsednik Zveze vojnih invalidov

 

 

Nagovor Pierine Furlan na pogrebnem obredu

Težko nam je, ko  se poslavljamo od najbližjih,  ko pa se v zamejstvu poslavljamo od plemenitih oseb, ki so soustvarjali  pri nas nove družbene in narodnostne temelje v burnem obdobju prejšnjega  stoletja,  je slovo še  težje.

Danes se Slovenci, ki se spoznavamo v Zvezi vojnih invalidov in v Slovenski kulturno-gospodarska zvezi poslavljamo od Rudija Jančarja, pokončnega in premočrtnega človeka, ki se  je že kot mladenič opredelil  za slovenstvo in vključil  v vrste slovenske  protifašistične mladine. Ko so  fašistične oblasti  začele s preganjanji in  aretacijami je  Rudi  pristopil v  ilegalno delovanje. Takrat je bil član ilegalnega   pevskega zbora in udeleževal se je izletov in pohodov  v krogu, ki se je zbiral okrog  Pinka Tomažiča. Ta predvojna dejavnost se je logično nadaljevala v prvih skupinah somišljenikov Osvobodilne fronte in že januarja 1941 je prišel Rudi v stik  z Oskarjem Kovačičem,  prvim organizatorjem OF v Trstu in na Primorskem. Jeseni 1942 pa se je pred pretečo nevarnostjo aretacije odločil za odhod v partizanske vrste. Z ilegalnim partizanskim imenom Milan je nastopil svojo borčevsko pot  v vrstah Vipavske čete bataljona Simona Gregorčiča, nato je bil partizan  bataljona Simona Gregorčiča in istoimenske brigade, nakar je prešel v Gradnikovo brigado in brigado Janka Premrla – Vojka.  1. septembra 1944 je bil v spopadu  z nemško vojaško enoto pri Cerknici hudo ranjen. Z zavezniškim letalom so ga prepeljali v jugoslovansko bolnišnico  v kraju  Gravina v Apuliji, kjer se je po težki operaciji zdravil kar nekaj mesecev. Po okrevanju so ga prepeljali v Split in po izkrcanju v Istri je z motorizirano kolono dosegel Milje in končno rodni Trst. Tu se je takoj ponovno vključil v narodno in kulturno življenje Slovencev. Pristopil je v obnovljeno Prosvetno društvo Ivan Cankar in njegov moški pevski zbor, ko je le-ta prenehal se je vključil v mnoga mestna kulturna in pevska društva, med katerimi zbor Jacobus Gallus in pevski zbor pri srbski pravoslavni skupnosti. Bil je med soustanovitelji Združenja  aktivistov osvobodilnega gibanja na Tržaškem in kot invalid je pristopil v Zvezo vojnih invalidov, bil njen dolgoletni podpredsednik in predsednik in v zadnji fazi častni predsednik.

 Za svoje aktivno delovanje je prejel vrsto priznanj: kot prvoborec je dobil častno priznanje Spomenico 1941, predsedstvo SFRJ ga je odlikovalo z Redom republike s srebrnim vencem in Redom bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, leta 2000 mu je krovna organizacija Slovencev v Italiji SKGZ podelila  Plaketo boja in dela.

Rudi, človek velikega srca in prodorne misli, človek, ki je vedno in povsod sledil svojim idealom in prepričanjem. Človek, ki je ljubil svoj jezik in narod z besedo in dejanjem! Vedno sta ga zaznamovala velika odprtost do novih življenjskih okoliščin in izzivov, ki jih ni bilo malo. Znal je prisluhniti in se z optimizmom vključevati v nove stvarnosti.

V imenu Zveze vojnih invalidov in v imenu Slovenske kulturno-gospodarske zveze naj gre njegovim najdražjim naše iskreno sožalje, dragemu Rudiju pa hvala za vso predanost naši stvarnosti  in naj ga na njegovi poti  spremljata  prijazen nasmeh, ki nam ga je znal podariti  ob prav vsakem srečanju  in petje, ki  mu je bilo od vedno v veselje…

Trst, 5. februarja 2019

Povezane objave

Skupaj moramo zasledovati sožitje in spoštovati različne spomine - Tiskovno sporočilo SKGZ
FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst