Poseg pokrajinskega predsednika SKGZ Igorja Gabrovca na žalni seji v spomin na Egona Krausa

Spoštovani, ko sem bil naprošen, da ob današnji svečanosti v spomin in čast Egona Krausa spregovorim nekaj besed v imenu Slovenske kulturno-gospodarske zveze sem se še najprej spraševal, kaj lahko jaz povem zbrani Egonovi družini, sorodnikom, prijateljem sodelavcem, kaj lahko povem o osebi, ki je lastno usodo in lastno vlogo v naši skupnosti krojila že več desetletij še pred mojim rojstvom. Vsaka beseda je le kamenček v mozaiku, ki govori o dolgi in nadvse bogati življenjski poti uglednega člana naše skupnosti. Življenjska pot posejana z velikimi preizkušnjami, težavami, a tudi in predvsem uspehi in gotovo zadoščenji. Spominjam se družabnega srečanja pri Repnu, ko smo se predstavniki Zadruge Naš Kras in obeh krovnih organizacij zbrali, da bi skupaj počastili njegov 80. rojstni dan. Spominjam se, kako je zaradi moje vsiljivosti zbranim vendarle spregovoril tudi o njegovi izkušnji v Dachavu. Zanimivo je bilo, kako je znal mlademu človeku neobremenjeno spregovoriti o noči človeške časti, ki jo je predstavljalo taborišče smrti. Govoril je o živalskih pogojih, ki so jih nacistični rablji vsilili preganjancem. Pripovedoval je o velikih primerih medsebojne solidarnosti, ko so se že sestradani taboriščniki odpovedovali delu mizernega obroka v korist tistega, ki je bil med njimi še bolj sestradan. Primer ljubezni do sočloveka. Govoril je o razočaranju ob ugotovitvi, da vendarle ne vsi so čutili isto solidarnost in med samimi taboriščniki je včasih prihajalo do primerov šikaniranja in zatajevanja. Tega Egon ni mogel razumeti. Na lastni koži je spoznal človeški egoizem in objestnost. Pripovedoval je o dnevih osvoboditve, ko so že svobodni taboriščniki v valu maščevanja pobili in pomendrali že razorožene mlade bivše paznike. Tretji primer, dokaz, da lahko v vsakem človeku znova in znova prevlada zlo, ihta, maščevalnost. „Tako je bilo“ je dejal z otožnostjo in hkrati modrostjo človeka, ki je vse to videl – kot šele najstnik – in bil vendarle srečen, da je preživel. Po vojni je Egon Kraus najprej izkoristil novinarsko žilico, nakar ga je pot popeljala v gospodarski sektor turizma, kjer je postal eden najbolj uspešnih operaterjev na Tržaškem. Nikdar mu ni zmanjkalo časa za družbeno angažiranje v skupnosti, ki jo je čutil za svojo in katere del je bil. Skrb za mlade ga je spodbudila, da je bil med ustanovitelji športnega društva Polet in bil eden vodilih tudi v samem športnem združenju. Ljubezen do Krasa, lastnih korenin in kulturne zakladnice našega naroda ga je spodbudila, da je bil med pobudniki in motor Kraške ohceti ter v isti sapi tudi muzeja kraške hiše. Z obema pobudama, ki nosita pečat zgodovinske, etnološke in gospodarske pomembnosti se danes ponaša ne le naša skupnost, temveč ves teritorij. Zadrugi Naš Kras, ki se je v njem istovetila, je posvetil dolga leta zavzetega predsedovanja. Bil je predsednik Založništva tržaške tiska in nato še Tržaške kreditne banke v letih, ko je našo skupnost stresel najhujši povojni vihar. Ta izkušnja mu je pustila veliko grenkobe, čutil se je, kot je zapisal Bojan Brezigar, izdan od ljudi, katerim je zaupal. Poglavje TKBja je prepuščeno zgodovinopisju in gospodarskim analitikom, ki pa že danes dokazujejo, da je bila likvidacija pomembnega bančnega zavoda v danih pogojih dejansko neupravičena. Vprašanje je, če bo za to kdaj kdo odgovarjal. Vse to in veliko več je bil Egon Kraus, ki se je tudi v letih hudih zdravstvenih preizkušenj rad udeleževal vseh pomembnejših trenutkov naše skupnosti. Njegova podoba se je odsevala v velikem ogledalu, ki je v nedeljo počilo. Vsak izmed nas, ki smo ga poznali, pa nosimo v srcu delček teh črepinj. Ko smo skupaj jih znova sestavljamo v celoto, v kateri zremo podobo Egona Krausa – velikega moža, velikega Slovenca, iznajdljivega gospodarstvenika, dobrega moža, očeta in nonota. On še živi v vseh nas in predvsem v njegovem delu, ki ostaja trajno neizbrisno, tako kot mora biti trajna in neizbrisna tudi naša hvaležnost.

Igor Gabrovec Pokrajinski predsednik SKGZ