Posebna pozornost SKGZ uveljavljanju pravic na podlagi obstoječe zakonodaje

Ustanove, društva in organizacije slovenske manjšine v Italiji se bodo po vsej verjetnosti v prihodnjem obdobju znašle v finančni stiski in to predvsem zaradi znižanja denarnih prispevkov s strani države kot tudi s strani dežele. Manjšinske organizacije se bodo morale v prihodnjem letu sprijazniti s primanjkljajem, ki velja 1 milijon in 250 tisoč evrov, kar nedvomno pomeni ohromitev njihove strukturalne trdnosti. S finančnimi težavami se bodo morale sicer spoprijeti vse jezikovne skupnosti, med katerimi tudi furlanska, zaradi krčenja prispevkov predvidenih tudi na podlagi zakona 482/1999. Dežela Furlanija Julijska krajina, kateri je bila svoj čas dodeljena specifična avtonomija s posebnim statutom predvsem zaradi prisotnosti slovenske manjšine na njenem teritoriju, iz lastnega letošnjega proračuna ni dala niti evra za slovenske organizacije, čeprav ima prav zaradi posebnega statuta več finančnih državnih prilivov kot ostale dežele. Prisotnost jezikovnih skupnosti v deželi je danes edina specifičnost, zaradi katere lahko FJK vztraja pri svoji avtonomiji, zato bi morala biti bolj pozorna do teh skupnosti. Vsi drugi argumenti obmejnosti so izginili in so, nasprotno, postali v okviru Evropske unije vir za boljši gospodarski razvoj. Težave bi najbrž lažje prenašali, ko bi bili prepričani, da izvirajo iz objektivnih konjunkturnih okoliščin, vendar se nam vsiljuje vtis, da niso samo te okoliščine tiste, ki državi in predvsem deželi, ki od bliže pozna našo stvarnost, narekujejo tak odnos do naše jezikovne skupnosti. Ne glede na te ugotovitve bo morala manjšina vsekakor naprej. Težave lahko izkoristi za to, da s poglobljeno analizo in v demokratičnem procesu pregleda in vendarle obnovi svojo organiziranost ter se obenem posveti dejavnosti v korist uveljavljanja pravic na podlagi obstoječe zakonodaje, kar ne potrebuje denarnih sredstev. SKGZ namerava v okviru skupine »javne uprave, teritorij ter uveljavljanje zakonskih norm«, za katero sem odgovoren, kot doslej posvečati veliko pozornost tem argumentom.Pristojnosti, ki jih imajo krajevne uprave v postopku uveljavitve zakonske normative za manjšino, so zelo pomembne. Prav tako pomembne so pristojnosti, ki jih imajo dežela, občine – malo manj pokrajine – pri teritorialnem planiranju, ki je za manjšino tudi važno. Ugotoviti bi morali, do kakšne mere so krajevne ustanove uveljavile pravice manjšine na podlagi obstoječe normative in poiskati razloge, težave, zapreke, zaradi katerih določena institucija ni udejanjila vseh obstoječih norm. Mislim, da lahko razdelimo krajevne uprave v dva sklopa. V prvo skupino bi spadale tiste, kjer vemo, da obstaja zanesljiva politična volja za reševanje problemov manjšine, to so redke italijanske in pretežno slovenske občinske uprave, če jih za boljše razumevanje tako lahko okarakteriziramo, za katere vemo, da skušajo uveljavljati norme, a so včasih pomanjkljive zaradi finančnih težav ali zaradi premajhne pozornosti. V drugi sklop gredo krajevne uprave, kjer je politična volja za uveljavljanje pravic bolj šibka in je glavna ovira, da se pravice manjšine ne izvajajo dosledno. V prvem primeru bi moralo biti naše delo lažje v smislu, da bi morali tem ustanovam nuditi predloge za rešitev raznih problemov, seveda ob upoštevanju avtonomije vsake ustanove. Predvsem bi morali težiti k temu, da bi te uprave pri reševanju manjšinskih vprašanj enotno nastopale v odnosu do dežele, države ali drugih ustanov, ki imajo kompetence za določeno normativo. Glede krajevnih ustanov, kjer je volja za reševanje manjšinskih problemov skromnejša, bo potrebno delati preko političnih kanalov, zato da se doseže nekaj več. Potrebno bo tudi stalno spremljanje izvajanja deželnega zakona 26/2007, kjer so evidentirane pristojnosti in obveznosti za izvajanje norm v korist manjšine. Planiranje namembnosti in uporabe teritorija, ki je dejansko v rokah dežele in krajevnih uprav je prav tako važen problem, kateremu je potrebno posvečati posebno pozornost. Najprej bo potrebno doseči, kar predvidevata tako 21. člen zakona 38/2001 kot tudi 14. člen deželnega zakona št. 26/2007, in sicer to, da se v raznih komisijah in posvetovalnih organih, ki se ukvarjajo s planiranjem teritorija, gospodarstva in sociale, zagotovi prisotnost manjšinskega predstavništva. S tem argumentom se je sicer že spoprijel tudi paritetni odbor. Dežela bo v kratkem začela postopek za izdelavo novega deželnega urbanističnega plana, pri katerem mora biti soudeleženo predstavništvo slovenske narodne skupnosti prav na podlagi zgoraj omenjenih norm. 21. člen zakona 38 ima svoj pomen tudi pri urejanju krajevnih uprav, pri čemer ima dežela specifične kompetence prav na podlagi posebnega statuta. Glavno vlogo pri obravnavanju teh problemov ima vsekakor politika, vendar bi dežela ne smela vsiliti nobene spremembe ustroja krajevnih uprav na območju, kjer živi manjšina, brez mnenja manjšinskih predstavnikov. Drugi argument, pri katerem imajo krajevne in javne uprave tudi pristojnost, ki pa je v glavnem odvisen od senzibilnosti in čuta pripadnosti vsakega posameznika, je raba slovenskega jezika v raznih prošnjah, koriščenje raznih slovenskih formularjev, dvojezičnih osebnih izkaznic, dvojezičnih volilnih izkaznic in podobno. Pri krajevnih upravah bo po možnosti potrebno preveriti, koliko ljudi se poslužuje teh pravic in če se jih ne, ugotoviti ali je to stvar izbire posameznikov, ali nepoznavanja pravic in prešibke pozornosti krajevnih uprav. Prihodnje leto bi moralo potekati splošno ljudsko štetje. Iz osebnih izkušenj vem, da so vsakokrat nastali problemi s popisnimi polami v zvezi z uporabo slovenskega jezika, dodatnega financiranja za dvojezičnost in podobno. Zaradi tega bo potrebno senzibilizirati krajevne ustanove in tudi druge odgovorne dejavnike, da se primerno in predčasno pripravijo in dosledno rešijo te probleme.

Mario Lavrenčič, odgovoren za skupino »javne uprave, teritorij ter uveljavljanje zakonskih norm« pri SKGZ