Pokrajinski kongres SKGZ za Goriško - Predsedniško poročilo

Spoštovani vsi,
z današnjim Kongresom se zaključuje moje petnajstletno obdobje predsedovanja goriškemu SKGZ; dolgo, verjetno predolgo, pa vendar pestro in zanimivo obdobje, ko sem lahko na čelu naše Zveze aktivno spremljal zelo pomembne, nekatere celo zgodovinske dogodke, ki smo jih na Goriškem doživeli v tem času.
Funkcijo predsednika sem sprejel tik pred odobritvijo zaščitnega zakona in ko so bila politična nasprotovanja z agresivno obstrukcijo proti zaščitnemu zakonu vsakdanja praksa takratnih krajevnih predstavnikov desne sredine. Funkcijo predsednika zapuščam, ko ista politična opcija umirjeno sprejema dvojezično poslovanje goriškega občinskega sveta.
Svoj prvi mandat sem začel, ko smo tu imeli ne samo mejo med dvema državama, pač pa zunanjo mejo Evropske unije, danes pa sooblikujemo skupni čezmejni mestni aglomerat v sklopu EZTS in trije sosednji župani tvorno načrtujejo skupni razvoj tega prostora, kjer postaja soodvisnost ne samo priložnost, pač pa povsem očitna danost.
To so samo nekateri primeri, ki nas spomnijo, kako dolgo pot smo prehodili v teh petnajstih letih, kjer vsak od nas je prispeval svoj delež zato, da bi končno odpravili vsa tista zgodovinska in ideološka bremena, ki so pogojevala ta prostor in medsebojne odnose v dolgi povojni zgodovini.
Upam si trditi, da smo se v tem smislu kot SKGZ še posebno potrudili v zavesti, da moramo najprej odkrito in pošteno spregovoriti o vseh zgodovinskih tragedijah predvojnega, medvojnega in tudi povojnega obdobja, ne da bi tekmovali, kdo je bil večja ali manjša žrtev tistih dogodkov, pač pa predvsem s spoštovanjem do vseh nedolžnih žrtev. Pri tem smo prvič vzpostavili tvorno sodelovanje s predstavniki vsedržavnega združenja ezulov in v prvi vrsti s takratnim predsednikom Rudijem Ziberno. Seveda te zgodovinsko-psihološke pregrade ni bilo enostavno prekoračiti, bilo pa je povsem potrebno v spoštovanju do starejših generacij in za prihodnost mlajših, ne da bi se s tem v ničemer izneverili velikim idealom, ki so tu in v vsej Evropi omogočili osvoboditev pred nacifašizmom.
In tudi v teh mesecih, ko praznujemo 70. obletnico osvoboditve, ne smemo se bati, ko potrjujemo našo prepričano zvestobo vrednotam odporništva in do idealov vseh tistih, ki so se borili proti okupatorju, da istočasno omenimo tudi tragedijo vseh nedolžnih žrtev povojnega nasilja, kjer se je v nekaterih primerih izkoriščalo okrilje odporništva v čisto druge nesprejemljive tragične namene. Gorica je v tem smislu jasen primer in prav zato smo kot goriška SKGZ šli na pot sprave in upam si reči, da smo s tem odvalili velik kamen nad našim mestom, ne da bi s tem niti malo izneverili antifašističnim vrednotam, ki predstavljajo temelj naše organizacije.
Te vrednote antifašizma, na katerih – ne pozabimo – sloni italijanska republika in ki so vklesane v italijanski ustavi, bi morale biti poznane vsem, predvsem tistim, ki opravljajo javne funkcije in predstavljajo italijansko državo na vseh nivojih, tudi krajevnih.
Toliko bolj želim to poudariti prav ob 70. letnici osvoboditve, ki predstavlja velik praznik vse svobodne Evrope, medtem ko 100. letnica začetka prve svetovne vojne naj predstavlja trenutek spomina na neizmerno klanje, ki je imelo svoj epicenter prav na Goriškem, kot je v nedeljo z veliko občutljivostjo poudaril sam predsednik Mattarella.
Pa preidimo k perspektivam za našo skupnost in naš goriški prostor. V tem smislu ne morem mimo EZTS-ja, ki konkretno udejanja našo vizijo skupnega čezmejnega prostora in prav zato je SKGZ že takoj dala svojo podporo trem županom (v prvi vrsti goriškemu županu Romoliju), ki so pred leti snovali in nastavljali temelje te zamisli. Danes smo končno vsi prepričani v soodvisnost čezmejnega goriškega območja in končno vsi složno delujemo v smeri udejanjanja čezmejnih projektov brez kakršnihkoli anahronističnih ideoloških predsodkov, ki so že prekomerno pogojevali razvoj tega prostora.
Iz gole zamisli smo prešli v organizirano strukturo in projekte, v tem času pa tudi na konkretno financiranje nastavljenih načrtov na področju zdravstva in skupnega prostorskega načrtovanja, ki se zagotovo ne naključno – začenja pri ovrednotenju skupne reke Soče. Tudi zato sem z veseljem sprejel predlog goriškega župana Romolija, da prevzamem nalogo koordinatorja urbanistične komisije znotraj EZTS, ki se že danes ukvarja z oblikovanjem čezmejnega prostorskega plana treh občin Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba. V tem vidim konkretizacijo vloge SKGZ in nasploh naše manjšine v smislu aktivnih povezovalcev tega prostora in spodbujevalcev čezmejnih dinamik sodelovanja. Dovolite mi, da se prav glede tega navežem na mojega (in seveda ne samo mojega) dragocenega mentorja Darka Bratino, ko nas je v osemdesetih letih spodbujal, naj kot manjšinska organiziranost skrbimo tudi za pločnike našega mesta, ne samo za jezik in kulturo. Ta je bil pomenljiv nauk, ki je opremil našo organizacijo z dodatnimi izzivi in z dodatno odgovornostjo do celotne goriške družbe, ne samo manjšinske. Toliko bolj je postal pomemben tak naš pristop v trenutku široke družbeno-gospodarske krize kot dokaz, da ne skrbimo le za naš manjšinski okvir, pač pa za širšo skupnost v smislu etike odgovornosti; tiste etike odgovornosti, ki smo jo postavili kot vodilo naših dejanj v premoščanju vsakovrstnih konfliktov in v stalnem iskanju dialoga. Žal nekateri posamezniki, a ne samo v naši skupnosti, tega niso razumeli in še danes ne razumejo, saj ostaja za njihov življenjski slog vodilo le konfliktni pristop do problemov.
V teh petnajstih letih sem torej skušal predvsem iskati konkretne in pragmatične rešitve problemom, poudarjam rešitve; v dialogu z javnimi ustanovami postaviti našo zvezo na nivo resnega in konstruktivnega akterja v odnosu do številnih italijanskih in slovenskih institucionalnih sogovornikov, od univerz do zdravstvenih ustanov, od javnih upraviteljev do državnih predstavnikov.
Zakaj želim tako jasno izpostaviti tovrstno vlogo SKGZ? Ker tako postane veliko bolj opredeljivo delo, ki ga opravljamo v korist širšega in ne samo manjšinskega prostora. Vse to v spoštovanju naše vizije razvoja in sožitja, ker smo in še bolj želimo biti aktivni načrtovalci in ne pasivni spemljevalci teh dinamik!
Tudi zaradi tako zastavljenega dela si upam trditi, da smo v teh letih zabeležili nekaj dokaj pomembnih dosežkov, od pridobivanja prostorov Trgovskega doma do postavitve dvojezičnih smerokazov na avtocestnem odseku Gorica-Vileš. To je za nekatere lahko le majhna tolažba, za druge velik uspeh, odvisno iz katerega zornega kota gledamo: če gledamo skozi prizmo, da bi zaščita itak morala biti uresničena in če tako ni, so krivi drugi, postanejo taki dosežki le majhna uteha na poti popolnega udejanjanja zaščitnih norm; če pa gledamo skozi prizmo kompleksnega italijanskega upravno birokratskega sistema, kjer se raznorazne sredine in posamezni državljani z vsakodnevnim naprezanjem trudijo za priznavanje lastnih pravic, postanejo taki dosežki razlog za zadovoljstvo in zadoščenje. Sam to doživljam kot posebno zadoščenje in verjamem, da se mnogi izmed nas podobno veselijo, ko gredo po Korzu in vidijo svetle izložbe Trgovskega doma, kot tudi takrat ko se vozijo po avtocestnem odseku in zagledajo dvojezično tablo za izvoz Gorica.
Seveda bi vse to moralo biti samoumevno in naravno v zgodovinsko večjezični Gorici, dejansko pa tako v zadnjem stoletju ni bilo in danes je naloga vseh nas, da skupaj udejanimo takšen evropski model goriškega prostora na jezikovnem, kulturnem, gospodarskem in izobraževalnem področju, kjer bomo s prepletanjem različnosti na najboljši način osmislili vlogo tega srednjeevropskega prostora in s tem vrnili Gorici njen blišč.
Delajmo torej še naprej na tem, da bo slovenščina lahko pridobila svoj naravni prostor v tem mestu: za to smo odgovorni tako posamezniki in zasebniki kot tudi javni upravitelji. Ne morem verjeti in ne verjamem, da današnja Gorica ne bi povsem sproščeno sprejela takega pristopa povsod: od posameznih trgovskih obratov pa vse do pročelja naše občine. S tem bi ovrednostila svoje značilnosti in dodala privlačnost našemu mestu. Spodbujajmo torej vse, naj se zavedajo velikega bogastva raznolikosti, g. župana Romolija pa pozivam, naj resno nadaljuje na poti udejanjanja zaščitnega zakona, zato da to naj ne bo – v kolikor mogoče – le pravno birokratska obveza, pač pa tudi znak prepričane odprtosti do celotne mestne skupnosti in širokega čezmejnega zaledja. V tem smislu želim pohvaliti doslednost sedanje pokrajinske uprave, ki je odlično opravila svojo nalogo glede spoštovanja manjšinskih pravic. Spomnim naj samo na trijezični naziv na pročelju pokrajinskega sedeža in kar je še najbolj pomenljivo na trijezične table pred vsako goriško višjo šolo.
Pravo vprašanje, ki ga moramo in si ga moramo VEDNO postavljati, je torej: ZAKAJ NE DVOJEZIČNO?
Ne zanemarjajmo sicer dejstva, da bi ne glede na prisotnost slovenske manjšine že sama neposredna bližina sosednje Slovenije velevala, da je čimveč sporočil in dejavnosti nastavljenih v večjezični obliki, kar že takoj pomeni večanje vabljivosti in širitev delokroga potencialnih uporabnikov.
NAJ TOREJ POSTANE NORMALNA IN NARAVNA DVOJEZIČNOST KAKOVOSTNO POREKLO GORICE!
SKGZ seveda predstavlja predvsem sintezo enega pomembnega sklopa manjšinske organiziranosti na deželni in pokrajinski ravni. Glavnina naše dejavnosti je predvsem usmerjena v manjšinsko organiziranost, ki se mora v tem času soočati z dokaj zahtevnimi izzivi prepotrebne generacijske prenove, ob nujni posodobitvi svojih oprijemov. Že nekaj časa veliko govorimo o krizi in jo verjetno tudi napačno obravnavamo kot dokaj zahteven a istočasno rešljiv fenomen.
Ne, nismo priča družbeno-gospodarski krizi, priča smo velikim strukturalnim spremembam, ki terjajo čisto druge oprijeme in odgovore. Orodje, ki smo ga uporabljali doslej, ni več uporabno, dosedanji miselni vzorci nam ne bodo veliko pomagali pri soočanju in reševanju dilem. Celo dolgoletne izkušnje va vseh področjih, vse to, kar smo delali do danes, nam ne bo več v oporo pri razvojnih perspektivah. Tega se predvsem zavedamo v odnosu do mlajših generacij, kjer se soočamo z najbolj zahtevno nalogo: kako vzpostaviti medgeneracijsko sodelovanje in uresničiti pravo sintezo, zato da bi se nihče ne čutil izključenega ali zapostavljenega. Ne zakrivajmo si oči, saj smo vsi postavljeni pred ta veliki izziv od katerega bo odvisna perspektiva naše organizacije, naše manjšine in nasploh širše družbe. Sicer vnaprej določenih formul ne poznam in ne pričakujem enostavnih rešitev, v eno dejstvo pa sem vendarle prepričan: na mlade moramo prenesti odgovornost odločanja in možnost, da se tudi z napakami izučijo, saj se bodo prav oni znali najbolj učinkovito soočati z današnjimi in bodočimi izzivi v hitro spreminjajoči družbeni dinamiki. Tudi v tem vidim torej priložnost generacijske zamenjave našega vodstva, kjer bodo lahko dvajset in tridesetletniki odigrali vlogo protagonistov in želim si, da bi taka generacijska prenova zajela čimveč naših sredin.
Zahtevno, pa vendar prepotrebno!
To seveda še zdaleč ne pomeni, da so naša društva in organizacije doslej delovala deficitarno, saj smo priča veliki živahnosti na marsikaterem področju. Naša najpomembnejša središča, v prvi vrsti Kuturni dom in Dijaški dom, so stalno v ospredju, tako zaradi množičnosti kot zaradi kakovosti ponudbe, isto velja za številne druge sredine v mestu in na podeželju, ki delujejo pod okrijem ZSKD oz. ZSŠDI kot tudi za tabornike. Podobna pohvala gre Kinoateljeju zaradi vedno privlačnih sodobnih projektov, ki segajo daleč onstran meje. Posebno obravnavo bi si zaslužile t.i. skupne ustanove, to pa naj bo predmet deželne ravni naše zveze.
Čeprav smo na kongresu SKGZ in bi lahko zgledalo neobičajno, želim tu čestitati tudi uspešnosti kulturnih in drugih organizacij, ki delujejo pod okriljem SSO in ki s hvalevrednim naprezanjem prispevajo k uspešnosti naše narodne skupnosti na Goriškem. Z organizacijo naše pobude pred par tedni v kulturnem centru L. Bratuž smo želeli oprijemljivo premostiti še eno izmed tistih manjših ovir, ki lahko onemogočijo prosti pretok in polno koriščanje vsega potenciala, s katerim razpolagamo. Dajmo torej vsi še nekoliko bolj sproščeno doživljati ta prostor kot sestavni del vsakega izmed nas in izogibajmo se kateremukoli neproduktivnemu ločevanju.
Manjšina vsekakor veliko proizvaja, nekoliko pa nam zmanjkuje časa, da bi tudi ocenili naše delo in preverjali dejansko učinkovitost vseh dejavnosti. Verjetno je na področju športa lažje opraviti neko lestvico uspešnosti, veliko težje pa je isto uveljaviti na področju kulture, čeprav bi morali tudi tam nekako normirati naše posege. Dejstvo, ki vsekakor ostaja neizpodbitno pa je, da se še najbolj obrestujejo investicije v izobraževanje, naj si bo to pod šolskim okriljem kot tudi v sklopu vseh tistih izobraževalnih sredin, ki delujejo v oporo šoli: tu mislim predvsem na vlogo Dijaškega doma in konzorcija Slovik.
Marsikdo mi je sicer v teh letih očital, da spodbudnim besedam ne sledijo dejanja ergo finančna doklada t.i. prioritetam. Res je, doslej naša skupnost ni še uspela opredeliti lestvice prioritet in posledično takih pravil financiranja, s katerimi bi lahko nagradili prioritetne dejavnosti in jim omogočili ustrezno razvojno strategijo. Ko pravim naša skupnost, mislim na dve krovni organizaciji in deželno posvetovalno komisijo, ki je po mojem mnenju najpomembnejši legitimni organ naše skupnosti, od katerega je de facto odvisno delovanje sleherne manjšinske sredine: od Stalnega gledališča in založb vse do glasbenega šolstva, športnih in kulturnih društev itd.
SKGZ in SSO pa sta v tem sklopu gotovo najvažnejša dejavnika, od katerih odvisi marsikatera odločitev porazdelitve finančnih sredstev v dogovoru z Deželo. Prav zato še vedno obžalujem pomanjkanje ustvarjalnega in produktivnega sodelovanja med SKGZ in SSO, saj sicer ne manjka prijateljskih vezi in obojestranskega spoštovanja. To, kar bi si želel, je stalno in odprto soočanje med nami, kar bi gotovo obrodilo veliko več skupnih pobud in predvsem bi se s tem izognili možnim nesporazumom, ki občasno lahko privedejo tudi do neprijetnih konfliktov. Ne želim in niti ne bom pogreval dokaj hudih napadov in obrekovanj, ki smo jih bili pred časom deležni kot SKGZ in tudi sam osebno s strani vidnega predstavnika t.i. drugega manjšinskega tabora, ko sem bil deležen naziva »hlapec«, raje se želim spomniti na korekten odnos, ki sva ga s kolegom, z goriškim predsednikom Walterjem Bandljem (kateremu čestitam za doseženo mesto deželnega predsednika SSO in obenem mu voščim za današnji rojstni dan) vzpostavila v vseh teh letih, čeprav nisva imela veliko priložnosti, da bi tudi z ostalimi člani vodstev sedla okrog mize in poglobljeno razpravljala o razvojnih smernicah naše skupnosti. Tako je pač bilo in temu sem se prilagodil, ne da bi si dovolil vsiljevati nobenih dodatnih oblik sodelovanja.
Sicer pa ni dvomov, da bi danes – bolj kot kdaj prej – potrebovali več tvornega soočanja med različno mislečimi za izostritev skupnih točk, ki jih prav gotovo ni malo. Verjetno smo še vedno nekoliko deficitarni pri kulturi iskanja pozitivnega kompromisa, kar nam posledično onemogoča skupno izoblikovanje toliko pričakovanega operativnega plana in določanja prioritet, na kar sem že prej opozoril.
Ne bom zaključil svojega posega z izpostavljanjem večjih ali manjših uspehov petnajstletnega delovanja na čelu naše krovne organizacije na Goriškem, čeprav zame predstavlja otvoritev prostorov Trgovskega doma ob navzočnosti predsednika Pahorja, predsednice Serracchianijeve in drugih uglednih gostov veliko zadoščenje za vloženi trud. Raje se bom osredotočil na eno izmed glavnih pomanjkljivosti svojega dela in na vrzeli, ki jih bosta nov predsednik in nov odbor gotovo zapolnila. Mislim predvsem na premajhno pozornost, ki sem jo namenil ZSKD in posledično včlanjenim društvom, kar pomeni podeželju, teritoriju, ki sega od Romjana in Tržiča do Bračana in Krmina. Žal so me prevzele predvsem mestne in čezmejne dinamike, kjer sem videl in še danes vidim velike priložnosti, ki jih nisem hotel zanemariti po zgodovinskem vstopu Slovenije v EU.
Želim si, da bo novi predsednik bolje opravljal to funkcijo, kot sem jo sam, in da bo zaobjel v pravo celoto vlogo, ki jo ima naša zveza v tem prostoru.
Moja zahvala naj gre torej vsem tistim, s katerimi sem tvorno sodeloval v tem dolgem, petnajstletnem obdobju, hvala vsem članom pokrajinskih vodstev, ki ste mi stali ob strani in vsem posameznikom, ki neutrudno delujete v številnih društvih.
Naše goriške SKGZ ne zapuščam, pač pa se čisto enostavno umikam v drugo vrsto.
HVALA!
Livio Semolič, predsednik SKGZ za Goriško
Gorica, 27. maja 2015