Osrednja Prešernova proslava Slovencev v Italiji sinoči v Tržiču
PRIMORSKI DNEVNIK, 7. februarja 2010 TRŽIČ – S pogledom, uprtim v prihodnost. Z zavestjo, da bomo, kot je želel že Primož Trubar, »stali inu obstali«, a le, če bomo ostali zvesti jeziku in kulturi. Če bomo kljub preteklosti, ki je bila večkrat grenka, znali sodelovati z italijanskim in slovenskim sosedom. Predvsem pa, če bomo investirali v znanje in torej v mlade rodove in talente. To je sporočilo sinočnje osrednje Prešernove proslave Slovencev v Italiji, ki je prvič potekala v Tržiču. Zato sta bila ob krovnih organizacijah (Slovenski kulturno-gospodarski zvezi in Svetu slovenskih organizacij), pokrovitelja tudi Občina Tržič in Slovensko kulturno športno rekreacijsko društvo Tržič. Pri organizaciji so sodelovali še ZSKD, Slovenska prosveta, ZSKP, SSG, Glasbena matica, Inštitut za slovenski jezik v Benečiji, Kulturni dom Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, izvedba kulturnega programa pa je bila poverjena gledališki šoli Studio Art. In ravno mladi gojenci so prisotne povabili, naj z njimi zajadrajo in zaplujejo (Zajadraj, zapluj! je bil naslov sinočnje proslave) v morje glasbe, plesa, a tudi poezije in sanj. Skupaj so pripravljali jadra, da bi lahko njihova jadrnica zapustila domači zaliv, a se naposled odločili, da bodo skušali svoje sanje uresničiti v domači Vrbi … Letošnja osrednja proslava ob dnevu slovenske kulture je prvič potekala samo v Tržiču (prejšnja leta smo prisostvovali vsaj dvema ponovitvama, goriški in tržaški). Izbira se je očitno obrestovala, saj je bilo tamkajšnje gledališče nabito polno. Proslavo so s svojo prisotnostjo počastili med drugimi predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Blaž Kavčič, generalna konzulka RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan in konzulka Bojana Cipot, župan Tržiča Gianfranco Pizzolitto z odbornico za kulturo Paolo Benes, predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta, senatorka Tamara Blažina, deželna svetnika Igor Gabrovec in Igor Kocijančič ter številni predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja slovenske manjšine na čelu s predsednikoma SKGZ in SSO Rudijem Pavšičem in Dragom Štoko. Druga prijetna novost proslave, ki so jo povezovali Mairim Cheber, Patrizia Jurincic in Matija Rupel, je bila podelitev posebnih priznanj za dosežke na kulturnem področju. Strokovna komisija (na odru jo je zastopal Janez Povše) je na podlagi predstavljenih kandidatur izbrala beneško kulturno delavko Donatello Ruttar in tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Kot so zapisali v utemeljitvi, prejme arhitekt Donatella Ruttar priznanje »za izvirno kulturno dejavnost ter svež in inovativen pristop k promociji slovenske kulture«, ki se najbolj nazorno kaže v dveh uspešnih projektih: Postaji Topolove in Oknu na slovanski svet. Boris Pahor pa »za svoje enkratno umetniško delo, za svoje neprecenljivo pričevanje o usodnih zgodovinskih prelomnicah ter za svoje izjemno vplivno in prodorno zavzemanje za vrednote demokracije, kakor tudi utrjevanje in poglabljanje slovenske zavesti v prostoru naše narodne skupnosti, v prostoru našega matičnega naroda ter v prostoru tukajšnjega večinskega naroda in narodov nove Evrope«. Intervjuja z nagrajencema objavljamo na sosednji strani, priznanji pa sta jima podelila predsednika SKGZ in SSO Pavšič in Štoka. Pri tem je Boris Pahor ob počaščenosti, da je na tem odru, saj je tudi častni občan Tržiča, mladim s Srečkom Kosovelom voščil, da bi bili evropski ljudje, a da bi vseeno ohranili svoj slovenski obraz. Osrednja govornica je bila Tatjana Rojc (njen govor je v celoti dostopen na spletni strani www.primorski.eu) V svojem razmišljanju, ki je bilo delno tudi v italijanščini, se je dotaknila številnih tem, izhajala pa je iz Trubarjevega vodila »stati inu obstati«. »Družba, skupnost posameznikov, ki se le s težavo domeni, katere so njene prioritete, je družba, ki si je ne moremo privoščiti. Kakor si ne moremo privoščiti, da si ne bi pogledali iz oči v oči in določili, kdo je kaj. Osnova naj bo znanje. Iz znanja bodo nastale ideje. Ne vsi za vse, ampak vsi za nekoga, ki je nositelj ideje.To pa tudi pomeni, da zbor, na katerem smo spet danes, lahko propozitivno razmišlja in zaradi tega potegne za seboj najžlahtnejše slovenske ustanove in njene predstavnike: važne so ideje. Če imamo ideje, bomo našli način, da jih bomo uresničili. Tu pa se jasno zastavi in postavi vprašanje, kaj pravzaprav je kulturna identiteta.« Govornica je opozorila, da si v preteklosti verjetno nismo postavili vprašanja, kako pravzaprav želimo, da nas tuji, drugi ali bližnji, vidijo, po čem naj nas prepoznavajo. »Prevečkrat smo tujcem -v našem primeru svojim sosedom, ponujali samo poskočno glasbo in ob nji reference iz preteklega časa, brez konkretnega vpogleda in smisla za načrtovanje (…): morda ne znamo prevrednotiti vrednote iz preteklosti, ne znamo, katera so pravila, da se kot državljani tuje države in kot Slovenci, torej v svoji dvojni vlogi, prepoznavamo in predstavimo večinskemu narodu, s katerim živimo.« Beseda je nato tekla o meji in odnosih manjšina-matica: »Na eni strani smo mi, Slovenci, ki živimo v drugi državi, na drugi strani je slovensko narodno in državno telo, ki nas večkrat ne prepoznava za tisteki smo pravi ambasadorji slovenstva v svetu. Mislim, da danes nihče od nas, še najmanj pa samostojna slovenska Država, ne more in noče razmišljati zgolj o idealih in prepustiti individualni iniciativi posameznikov naloge, ki jih morajo prevzeti nase institucije. Politika je v najplemenitejšem pomenu tista, ki naj se oslanja na polis, na potrebo družbe, ki naj jo osmišlja. Iz izkušnje vemo, da se bomo lahko prebili v zavest in podzavest drugega s sodelovanjem: soočenje z drugim lahko straši, ker pomeni izhod iz getizacije in torej konfrontacijo, ki nikakor ni preprosta, če nismo prepričani v svoje sposobnosti, lahko pa vzraste v izziv, da se brezkompromisno vprašamo, kaj želimo.« Tatjana Rojc je prepričana, da smo Slovenci v Italiji izpostavljeni »subtilni kulturni kolonizaciji«, pred katero pa nas lahko rešijo besede Srečka Kosovela: »Moje življenje je moje, slovensko, evropsko in večno.« A tudi avtonomnost misli …in načrtovanje: slednje nas lahko reši pred izgubo slovenskega morja, ki je navdihnilo toliko slovenskih umetnikov, in pred izgubo jezika. »Slovenci se nikakor ne prepoznavamo v teritorialni zamejenosti ampak v svojem jeziku. (…) Zato smo zavezani besedi in je beseda – in z njo književnost kot besedna umetnost, razpoznavni znak našega zgodovinskega in kulturnega obstajanja. (…) Naj bo naš praznik, ki so si ga organizatorji omislili v znamenju jezika in morja, potrditev upanja v na videz še tako brezupnem času. Naj bo to morje, čigar širino in prijateljstva prinašamo kot razpoznavni element osrednjemu slovenskemu kulturnemu prostoru, čim bolj prisotno v vseslovenski zavesti.« Poljanka Dolhar