OGLEDALO: Nelahka pot reform od idej do akcije
Primorski dnevnik, 14. aprila 2010
Slovenska kulturno-gospodarska zveza je na svojem lanskem Kongresu izpostavila svojo vlogo reformistične organizacije med Slovenci v Italiji. To lahko pomeni veliko ali malo, saj so danes v Italiji vsi reformisti: od Bersanija do Bossija. Zato je potrebno natančneje ločevati in opredeljevati pojem reformizma. Tudi med Slovenci v Italiji in v samem tisku se namreč oglašajo ljudje in sprašujejo po reformah v manjšini. Brez ovinkarjenja: če je SKGZ napovedala sezono reform, naj jo izvede začenši z delitvijo sredstev ustanovam in organizacijam, ki jim zmanjkuje finančnega kisika. Tako bi bilo lepo, a je nerealno. Reformizem ni revolucija, ampak proces, ki išče rešitve v sintezi predlogov in mnenj. Menim, da je na tak reformizem mislila tudi SKGZ. Ni mi npr. všeč reformizem, ki ga sanja Berlusconi: s sekiro popraviti Italijo. To diši bolj po neki desničarsko-podjetniški revoluciji, kjer lastnik v enem tednu zapre oddelek tovarne v Italiji in odpre novega v Romuniji ali v Šanghaju. Seveda ni reformizem niti v praznem obljubljanju. Nujno potrebuje misli, načrte in akcijo. Je dobra politika možnega. Mislim torej, da stvari ne gre poenostavljati. SKGZ je imela dva osnovna razloga za »razglasitev« svoje reformistične poti: idejnega in akcijskega. Začnimo torej pri idejnem vprašanju. SKGZ bi si danes zaslužila natančnejšo zgodovinsko, sociološko in drugačno raziskavo, saj je nastala kot skupna organizacija Slovencev v Italiji po razmejitvi leta 1954. Po tem, kar sem bral in izvedel (mnogi vedo več od mene in me lahko popravijo), so opeke za SKGZ pričeli postavljati predvojni in medvojni aktivisti, ki so idejno prihajali iz komunističnih, liberalnih, »tigrovskih« in drugačnih krogov. Opredeljeni so bili za Jugoslavijo in proti kominformu, bili so seveda zavedni narodnjaki. Odločitev, da bo SKGZ skrbela predvsem za kulturo in gospodarstvo in da ne postane stranka, ni bila sad Kardeljeve impozicije. Kot sem pisal v Ogledalu namenjenemu pisanju Mladike in razočaranju slovenskih katoličanov, je velik del slovenskih ljudi v Italiji prepričano vstopil v italijanske stranke, predvsem v KPI in delno v PSI. Nasprotovanje etnični stranki ni pomenilo odpovedi narodni zavesti, ampak se je rodilo v prepričanju, da se moramo Slovenci v Italiji boriti za svoje pravice skupaj z italijanskimi tovariši. To sodelovanje se je rodilo že med NOB, čeprav ni bilo nikoli enostavno ali idilično. Nadaljevalo se je v strankarskih tovarišijah, kjer tudi ni bilo vse z rožicami posuto, a vendar. Bila je to pot, ki ni pomenila višjega diktata, ampak je bila zasidrana v določenem delu Slovencev v Italiji. Levi Slovenci pa so, ob strankarskih opredelitvah, potrebovali svojo organizacijo, ki naj bi skrbela za narodne probleme, za kulturo, gospodarstvo, medije, šport itd. Misel se je v različnih etapah ohranila do danes. Tudi SKGZ je doživela v teku časa nemajhne spremembe. Razcvet je videla v obdobju predsedovanja Borisa Raceta, ki je bil v organizaciji zgodovinska osebnost. Lahko bi ga označil kot pragmatičnega komunista, ki te je ali se je tudi v zasebnejših pogovorih vprašal: »Komu to koristi?«. Bil je izobražen in je tehtal vsako izrečeno in zapisano besedo. Poznal je dinamike oblasti in njene ostrine in v tej logiki deloval. Pozneje bi omenil Karla Šiškoviča, ki je prišel v SKGZ po dokaj vijugasti poti. Bil je marksist, ideolog in obenem pronicljiv intelektualec. Politično dogajanje je razlagal v jasni in opredeljeni viziji prihodnosti. V SKGZ je bilo še veliko drugih ljudi z različnimi pogledi, skratka, organizacija je bila do določene mere idejno razčlenjena, drugače bi v njej težko sobivali ljudje, kot so bili Boris Race, Karel Šiškovič, Bogo Samsa, Filibert Benedetič, Gorazd Vesel, Izidor Predan, Vilijem Černo itd. Ni pa bilo v njej dvoma o jugoslovanski poti v socializem, ki se je spajala s prepričanim narodnjaštvom. Med zaslugami teh generacij so nedvomno profesionalizacija kulture in medijev, krepitev kulturnih ustanov ter skrb za gospodarsko rast in obenem zavest, da narodna skupnost živi, če ima tako idejne kot materialne osnove. Za voditelje SKGZ je bilo zato gospodarstvo osnova za razvoj katerekoli narodne manjšine. Ne glede na potek zgodovine je SKGZ bistveno prispevala h gospodarski kulturi Slovencev v Italiji. Tudi na tem področju je skušala nadoknaditi, kar je uničil fašizem. Današnji dediči te kulture so mnogi uspešni slovenski podjetniki, organizacija kot je Slovik, zavest, da je izobrazba pomemben element v gospodarstvu itd. SKGZ je bila v prvi vrsti tudi glede narodnih pravic, zahteve pa je postavljala zelo visoko in se je po letu 1972 zgledovala po južnotirolskem paketu, ki je postal takrat operativen po njegovi razglasitvi leta 1969. Lahko bi zapisali, da je bila takrat SKGZ »maksimalistična«, vsekakor ni nikoli pozabila na Benečijo in jo odpisala. Nekateri so to v praksi naredili. V odnosu do te preteklosti, ki je slonela na določeni politični in svetovnonazorski opciji, je današnja SKGZ politično in idejno nedvomno širša in ideološko veliko manj pogojena. Zagovarja odprt model narodne skupnosti, zagovarja multietnične stvarnosti, multikulturnost in interkulturne procese, sodelovanje z večinskimi prijatelji in nujne kontaminacije, ki so del življenja (mešani zakoni, različne tradicije, individualne izbire itd.). To seveda ne pomeni, da se odpoveduje zagovoru manjšinskih pravic, tako individualnih kot skupinskih, načelnih in finančnih. Zagovarja torej uporabo jezika v javnosti, obenem meni, da je krčenje finančnih podpor manjšinskemu organiziranemu sistemu dejansko krčenje pravice do izražanja lastnega jezika in kulture. Te svoje idejne reforme, ki so presegle preteklost samoupravnega socializma, sintagmo države v državi v narodnem smislu, avtoreferenčnost in vztrajanje pri maksimalnih zahtevah, SKGZ udejanja. Kritično se obrača do lastne preteklosti, obenem skuša razmišljati s svetom, ki se dogaja in spreminja. Med tolikimi primeri sta med zadnjimi javni okrogli mizi v Gorici in Trstu, na kateri je SKGZ povabila italijanske starše, ki imajo otroke v slovenskih šolah, da spregovorijo o tej svoji izkušnji. Niso npr. vse opcije v manjšini tako opredeljene in ne vidijo v drugačni slovenski šoli možno prednost za vse. Med SKGZ in SSO obstajajo tudi glede tega razlike. Skratka, SKGZ se idejno postavlja kot organizacija, ki želi premagovati določene kalupe in pregrade: tudi tiste, ki so v njeni tradiciji. Vsebinsko idejni reformizem je pomemben, ker odpira manjšini nove poti in možnosti. Nekateri temu oporekajo in vidijo večje jamstvo v strnjenem jedru, v načelno »trdnem« slovenstvu, v etnični stranki itd. SKGZ ima drugačne vizije. Reformizem SKGZ ima neko svojo dovolj jasno pot, čeprav ne morejo biti njeni robovi kot izklesani v kamen. To pot utirajo različni ljudje in ne nek bog-kipar. Jasno je, da SKGZ deluje tudi v realnem življenju in se kot ena izmed dveh »krovnih« organizacij sooča s stvarnostjo, ki v tem trenutku za manjšino ni lahka. Ko so mnogi ljudje, ki delujejo v slovenskih organizacijah, tudi osebno ogroženi, pot reform ni enostavna. Bistveno lažja je, če lahko izbiraš v toku rasti. Hudo je, če pomenijo izbire krčenje. SKGZ si niti ne dela iluzij, da lahko sama izvaja neke bistvene reforme, jih pa zagovarja. Kriza vodi še v dodatni fenomen: v dekonstrukcijo določene stvarnosti, v našem primeru manjšine. Beseda reforma postane ping-pong žogica. Shema je takšna: »Sem za reformo, vendar do trenutka, ko se dotakne drugega in pomaga meni.« Ker več subjektov tako misli, se rodi zavest, da je v danem trenutku najbolje, če si pomagaš sam. Morda pa enostavno obupaš. Sedanje italijanske oblasti na občinski, deželni in tudi vsedržavni ravni natančno poznajo te procese in skušajo ošibiti »krovnost« ter prisiliti posamezne organizacije, da bodo romale vsaka zase po podporo. Gre v bistvu za družbeno deregulacijo po načelu »divide et impera«. Podoben proces je v Italiji očiten npr. v odnosu do delavcev in sindikatov. Vlada skuša odpraviti kolektivne pogodbe in jih nadomestiti z osebnimi, kjer je delavec bistveno šibkejši v odnosu do gospodarja. Kot levosredinsko usmerjena organizacija SKGZ odklanja te logike, čeprav vsi vemo, da je v obdobjih negotovosti težje razvijati skupna razmišljanja, kot pa v dobrih časih, ko ti »skupnost« nudi očitne prednosti pred individualno tekmo. To seveda ne pomeni, da se neka organizacija ne loti akcije. SKGZ je napovedala, da bo izdelala program s seznamom prioritet, kar seveda še ne pomeni, da bodo to vsi sprejeli. Tudi osnova za razmislek obstaja. Potreboval bom še en zapis za razmislek o praktičnih reformah. Bolj kot brskam po gradivu programske konference (tudi po spletni strani SKGZ) in njenem zaključku, ki je bil podan v petek, 28. novembra leta 2003 v Narodnem domu, bolj se prepričujem, da se del takratnih skrbi in slabih napovedi danes uresničuje. Niso pa bili uresničeni še preštevilni predlogi, ki so kazali na pot sodelovanja, koordinacije in ustanavljanja (ali želje po ustanavljanju) različnih odborov. K temi se bom vrnil, jasno pa mi je, da je danes potrebno takratne predloge obrniti »na glavo« in ustvariti eno samo omizje, skupno zastopništvo, zvezo Slovencev, krizni štab ali kaj vem kaj, ki bi znal z vso odgovornostjo in hitrostjo razpravljati o akutnih kriznih žariščih. Bojim se namreč, da bomo pričeli reformirati stvarnost potem, ko bodo delo opravili že drugi. To pa brez prevelikega usmiljenja in brez rokavic, kot se temu pravi. Ace Mermolja