Ogledalo: Krizno stanje in slovenska manjšina (2)

V prejšnjem Ogledalu sem izpostavil dejstvo, kako se je v vrtincih krize požrešni kapital obrnil do držav in politike ter vprašal za pomoč. Prošnja je prišla z implicitno grožnjo: »Drugače potonemo vsi«. V tem okviru sem nakazal potrebo po napredni reformistični politiki, ki ne pomaga le mogotcem, ampak je blizu ljudem. Reformizem postavlja v ospredje svoje pozornosti človeka in to, kar je z njim tesno povezano: socialno solidarnost, nov odnos do narave, iskanje alternativ, ki bodo nižale in ne višale razlike v gospodarstvu, znanju, v zdravstveni oskrbi itd. Vse to predpostavlja določena pravila, določeno etiko dela in premočrtno moralno držo tudi v svetu financ in gospodarstva. Politike nisem izpostavil le kot moč države, da usmerja, regulira in rešuje probleme, ampak kot voljo ljudi, ki se izraža s političnim posredništvom. Skratka, v demokraciji se usoda ljudi ne bi smela izvrševati v zakulisju in brez vedenja prizadetih. Industrializirani svet bo splaval iz krize, če bo znal omejiti vse zle pojave, ki so eksplodirali na globalnem, tehnološko opremljenem in v bistvu povsem svobodnem tržišču. Kot iluzija se je pokazala liberistična trditev, da je trg sam po sebi racionalen in da sam najboljše ve, kaj je dobro za gospodarstvo in torej za vse. Novi »homo economicus« se je v določenem trenutku slepo prepustil sli po dobičku in v njen vrtinec porinil milijone ljudi, ki so verjeli, da je možno neskončno živeti preko lastnih možnosti. V tej iracionalni evforiji je bilo mogoče ustvarjati špekulacije in sleparije, ki so iz papirja ustvarjale bogastva brez vsake realne osnove. Stvarnost in fikcija sta se pomešala v čisti volji do moči. Zato je potrebna politika, ki naj raste iz najbolj stvarnega protagonista zgodovine: iz ljudi. Napovedal sem, da se bom iz širine splošne krize spustil v mikrokozmos slovenske manjšine v Italiji. Kriza bo Slovence prizadela kot vse ostale Italijane, v Sloveniji pa bo imela svoje specifike. To pomeni, da ne bo za vse enaka. Mnogi posamezniki, družine, podjetja bodo doživeli krizo kot krepko zaušnico. Drugi bodo bolj zavarovani in manj izpostavljeni. Kot sem že pisal, kriza najizraziteje razžira srednji sloj, ki je v pozno industrijskem svetu nosilni steber politike, gospodarstva in same kulture. Ta sloj postaja vedno tanjša rezina, saj so sodobni procesi ustvarili oligarhijo bogatih in hkrati obširno planjavo ljudi, ki nimajo možnosti ustvarjati prihrankov, načrtovati večjih nakupov, hraniti optimizem, verjeti v moč znanja in kulture, sanjati za sinove boljše življenje in to v vseh smislih. Slovenci smo torej v tej stvarnosti, kot so ostali. Ko ožimo fokus in mislimo na Slovence v Italiji kot na organizirano skupnost, se splošni krizi dodajo specifični politični in kulturni problemi. Navedel bi nekaj dejstev. Prvo je to, da vlada v Rimu, na Deželi FJK, v Trstu, Gorici, v Čedadu in Špetru, na Pokrajini Videm in na Trbižu tista desnosredinska opcija, ki je strnjeno v parlamentu in v senatu glasovala proti zaščitnemu zakonu za Slovence. Nato je glasovala proti deželnemu zakonu v prid manjšini in bila na stališčih minimalne zaščite in pomoči. Zgodovinsko in kulturno zadržanje, ki je večkrat še pred političnim, se je materializiralo v nekaterih odločitvah. Pomembni veljaki iz naše dežele in iz Trsta so konkretno posegli v smislu redukcije slovenske skupnosti v Italiji. To je razvidno iz javnih nastopov ter iz deželnih in parlamentarnih zakonov in predlogov, da bi zakonsko priznanje Slovencev v videmski pokrajini znižali na raven krajevnih govoric in specifik. Sproti prihaja do težav pri izvajanju zaščitnih norm, ki doživljajo neštete blokade. Nekateri umetno ustvarjajo napeto ozračje ob drobnih dogodkih, zgodovinski disputi pa doživljajo svoj umetni »balon«, ki se toliko bolj napihuje pred dnevom spominjanja na fojbe in ezule ter je dregnil v samega predsednika Slovenije dr. Danila Türka. Najbolj materialno je seveda krčenje prispevkov manjšinskim ustanovam, organizacijam, društvom in medijem. Menim, da je trenutno ozračje, ki ga podpihujejo skorajšnje evropske in številne krajevne volitve, močnejše od obljub, ki jih predstavniki italijanske vlade dajejo sogovornikom v Sloveniji. Dani okviri se ne zaključujejo pri tem. Obstajajo tudi »notranje-manjšinski« faktorji, ki močno vplivajo. Slovenci v Italiji se zgodovinsko politično ločujemo in etnična stranka ni naša edina ali apriorna izbira. Slovenska skupnost ne bo zbirna stranka vseh in to ne glede na razne krize strank, za katere glasuje verjetno večina Slovencev. Upoštevam tudi tiste, ki niso v družbeno in kulturno aktivnem »krogu« manjšine. To pomeni, da bomo še imeli različne stranke in kandidate, ki se bodo potegovali za slovenske glasove in bili pri tem tudi v medsebojnem konfliktu. Strankarska politika pa je le del organiziranega življenja. Aktivni krog manjšine je, kot sem večkrat zapisal, po vojni reproduciral kulturno-jezikovno in izobraževalno strukturo, ki jo je v Trstu in Gorici ustvarjalo že narodno-preporodno gibanje, ukinil pa jo je fašizem. Drugačna zgodba se je dogodila le v Benečiji. Ne bi tu nadaljeval z zgodovino. Izpostavil bi le še različne odnose do italijanske večine in do same osrednje Slovenije, ki so v naši skupnosti relevantni. Če ob globalni krizi analiziramo našo partikularnost, bomo zapazili, da smo ujeti v neke stalnice, ki nudijo verjetno premalo prostora za reformistični pristop in za politiko. Bom jasnejši. Eden izmed velikih prelomov se je zgodil ob padcu Jugoslavije in ob osamosvojitvi Slovenije. Za organizirano manjšino je bilo pomembno, da je nova slovenska oblast postavila na isto raven najpomembnejši manjšinski kulturni in politični in kulturni opciji. V sami civilni družbi sta največji organizaciji, to je SKGZ in SSO, pristali na formalno enakovrednem priznanju, ki mu je sledila tudi enaka gmotna podpora tako v Sloveniji kot v Italiji. Če je izenačenje pomenilo v začetku voljo, da se popravijo zgodovinske krivice, bi danes moralo pomeniti skupen prevzem odgovornosti za vse tiste ustanove in organizacije, ki so poklicane, da nudijo Slovencem v Italiji možnost jezikovne in kulturne rasti. K temu bi dodal še gospodarske in druge, kot je šport. Ni nujno, da bo tako. Uravnovešenost je pomenila nove možnosti in obenem past. Past je v politični paralizi, v različnih ciljih po določbah enakovrednih opcij. Če se povrnem k začetkom, je tudi za manjšinske organizacije primarno vprašanje, kako bodo vodile krizo, v kateri objektivno so. Bo vse prepuščeno toku in se bo zgodilo, kar se bo, ali pa bodo ljudje, odbori strukture našli sredi negativne finančne in politične konjunkture moč, da odstranijo balast, neaktualno dediščino, predvsem pa da ohranijo to, kar je bistveno za jutrišnji razvoj slovenskih ljudi in celotne skupnosti? Bo manjšina dopustila, da kriza po njej slepo udarja, ali pa bo skušala v danih možnostih voziti ladjo k nekemu smiselnemu pristanu in ne na odprto morje ali na otok, kjer najbolj piha. Odgovor ni samoumeven. Večkrat se glede preustroja manjšinske organiziranosti sklicujemo na Programsko konferenco. Slednja je res podala sliko manjšine in predlagala tehnične rešitve. Ni pa razvozlala tistega osnovnega političnega vozla, ki je povsem razviden danes. SSO je z izjavami, dejanji in z ljudmi v vodstvih potrdila svojo organsko povezavo s stranko Slovenske skupnosti. To pa pomeni jasno prioriteto: z vsemi, tudi kulturnimi, sredstvi ohraniti najvišje poslanstvo: samostojen slovenski političen nastop. SKGZ je imela že ob svojem nastanku drugačne strategije in cilje. Organizacija naj bi se pretežno posvečala vlogi etničnega sindikata, to je obrambi narodnih pravic, obenem pa naj bi skrbela za kulturni in gospodarski razvoj. Politično naj bi se somišljeniki in člani organizacije politično udejstvovali v povezavi z italijanskimi strankami, ki podpirajo Slovence. Gre torej za drugačno postavljanje narodnega vprašanja in za drugačne cilje organizacije. Politični okvir SSO je jasno definiran, z njim pa tudi kulturna politika organizacije. SKGZ je nujno samostojnejša, njene referenčne točke na političnem bregu pa so manj opredeljene in gredo od reformistične Demokratske stranke do levice ter do nemajhnega števila ljudi, ki ne občutijo neke stroge politične pripadnosti, čeprav sodijo v krog progresistov in levice. Čemu nakazujem razlike? Recepti in predlogi za izhod iz krize, ki je in bo objektivna, niso nujno enaki. Če je namreč končno obzorje samostojen narodni politični nastop, bodo izbire in prioritete nujno padle na tista kulturna in drugačna področja, ki ob kulturi širijo tudi volilno bazo ter usmerjajo ljudi v politično opredeljevanje. Iskanje kakovosti in vrhunskih dosežkov ni tako nujno v programu, ki zbira množični konsenz. Če so prioritete jezikovne, kulturne in gospodarske, ne bo težišče samo ali pretežno v množičnosti, ampak bo tudi v obrambi strokovnosti in znanja. Določeni kulturni proizvodi so lahko manj popularni, obenem pa prodornejši v vseslovenskih in italijanskih »elitah«. Gospodarstvo je danes prisiljeno k iskanju odlike. Skratka, cilji izbir so lahko različni, kar pomeni, da ima manjšina sredi krize vsaj dve različni strategiji reševanja. Kriza zaostruje razlike in občutke, kot je tisti za »naše« in »vaše«. Zmanjkajo solidarnostne vezi, predvsem pa je težko skupaj postaviti skupne prioritete. Kriza potrebuje preseganje logike »fifti-fifti« in objektivno vabi v izbire, ki naj bi bile manj drage, obenem pa bi ohranile učinkovitost sistema in ne bi sprožile prevelikih socialnih travm. To pa pomeni prevzem skupnih odgovornosti, skupne cilje, večjo fleksibilnosti celotnega jezikovno-kulturnega sistema. Omenjene politične razlike šibijo predpostavke za uresničitev skupnega načrta. V manjšini trenutno ni telesa, ki bi združevalo civilno družbo in politične stvarnosti, da bi vsi za skupno mizo iskali vsaj kompromis. SKGZ je dala svoj predlog, odgovor SSO pa je, logično, vodil v skupno stranko, kar ni cilj SKGZ. Upravni odbori ustanov, podjetij, organizacij in društev se bodo v tej praznini soočali s primanjkljaji in z odgovornostjo, da ne zabredejo v slepo ulico dolgov. Konec koncev je strategija vladajoče desnice, predvsem nacionalistične, v tem, da deli manjšino, da ošibi slovensko prisotnost v videmski pokrajini, da izpodbije vlogo krovnih organizacij in prevzame vajeti financiranja. Na ta način bi se pred eksistenčno ogroženostjo kdo lahko tudi politično odločil drugače. Mnogim paše, da bi se vse zaključilo s folk-kulturo in z zajamčenim predstavnikom, saj bi to utišalo več kot stoletno manjšinsko vprašanje v Furlaniji-Julijski krajini. Slovenci smo do danes ohranili določeno kakovostno raven, vprašanje je, če bomo lahko na tem še vztrajali v sistemu, ki je rigiden in kjer partikularno zmaguje nad splošnim, konsenz nad kvaliteto, ustaljeno nad fleksibilnostjo in prilagodljivostjo. (PRIMORSKI DNEVNIK, 21.01.2009)