fallback-thumbnail

Ogledalo: Krizno stanje in glas politike (1)

Med mnogimi vprašanji, ki se nam zastavljajo ob začetku leta 2009, bi v prvih Ogledalih izbral tri teme, ki so in bodo aktualne ter med sabo povezane. Naj mi bralci oprostijo, če eno Ogledalo ne bo dovolj za prikaz tega, kar bi želel povedati in izpovedati. Med elektronsko pošto, ki se je nabrala v mojem računalniku, je bilo tudi sporočilo-voščilo senatorke Tamare Blažina, kjer je senatorka med ostalim opozorila na težave v Demokratski stranki in na pomemben prispevek, ki ga lahko v teh trenutkih dajo člani in simpatizerji. Branje Primorskega dnevnika me je med prazniki večkrat opozorilo, da se med pismi bralcev, posameznikov ali skupin uveljavlja vedno tesnejša in celo tesnobna podoba slovenske manjšine in slovenske politike v Italiji. Na novoletni tiskovni konferenci je predsednik SKGZ Rudi Pavšič na dokaj jasen način izpostavil stanje (pogled se mi je zdel dovolj realen) manjšine. Več načrtov in predlogov je bilo izdelanih, v bistvu pa se ni uresničil niti eden. Kako in zakaj bo (med ostalim) predmet mojega pisanja. Če torej jemljemo na znanje krizo v DS, to je stranko za katero se je opredelil lep del Slovencev, če tej krizi dodamo spore na levici, ki ji ni uspelo priti v parlament in senat ter k vsemu prilepimo še vprašljivo učinkovitost politike Slovencev v Italiji nasploh, se nam ne obetajo dobri časi. V sivem prerokovanju jemljem kot dejstvo, da bralci poznajo finančne restrikcije, ki pretijo slovenski manjšini v Italiji in njenim ustanovam. Zunanji pritiski bodo odkrili tudi širše šibkosti manjšine. V osrčju omenjenih vprašanj pa je možnost ali nemožnost neke reformistične politike. Skratka: je možno v stiskah kaj spremeniti? Beseda reformizem je semantično "hladnejša", kot sta lahko revolucija ali spreobrnjenje. Ima različne pomene in v javnosti se vse politične opcije predstavljajo kot tiste, ki najučinkoviteje izvajajo potrebne reforme. Zato mislim na reformizem, ki raste iz "predelave" socialistične kulture in iz samega marksizma, iz laično-liberalne tradicije in ne nazadnje iz krščanske socialne misli. Gre za obširno obzorje, ki ga lahko označimo kot "napredno", "progresivno" in torej "ne-konservativno". Tovrsten reformizem lahko uspe ali ne. Na dramatičen način pa ga je izpostavila sedanja finančna in gospodarska kriza, ki se je iz ZDA razširila po vsem industrializiranem svetu. Ne bom se spuščal v tehnične analize, ker tega ne znam, ampak bom izpostavil, kar se mi zdi srce problema. To da iščejo prav ZDA rešitev v progresivnem reformizmu, dokazujeta izvolitev Obame za predsednika in ukrepi, ki so blizu Keynesove ekonomske misli. Pojdimo torej v srce krize. Globalizacija tržišča, nove tehnologije v komunikaciji in v proizvodnji, izjemna in povsem svobodna gospodarska rast so faktorji, ki so ustvarili možnosti za dobro in za slabo. Slabo je sprožilo krizo. Značilnost sodobnega kapitalizma, ki razpolaga z globalnim tržiščem in najsodobnejšo tehniko, je, da je ostal brez "gospodarja" in pravilnika. V novem prostoru je zmanjkala politika, oziroma je izgubila na svoji moči. Ne mislim le na politiko kot na avtoriteto, ki ureja, ampak tudi na politiko, ki je izraz volje milijonov in milijonov svetovnih državljanov. Če je namreč tržišče postalo globalno, je politika ostala vezana na klasične nacionalne države ali na bolj ali manj učinkovite naddržavne sisteme, kot je Evropska unija. Postideološka politika se je v demokratičnih sistemih vezala celo na krajevne mikro kozmose in postala glasnik protiglobalnega kampanilizma. Marsikje je postala plen korupcije, klientelizma ali pa so vodilni v državi zašli v kričeče interesne konflikte. Tak primer je Berlusconi. Očitne pa so še nekatere nezdrave povezave. V ZDA je imela družina Bush interese v naftni in težki industriji. V Rusiji Putin razvezuje in sklepa naveze z oligarhi, ki so si nakradli ogromna premoženja. Celo mala Slovenija ima svojo tajkunsko afero in škodo. K vsemu bi lahko dodali moč svetovnih mafij, ki nastopajo na tržišču kot suveren subjekt z velikimi finančnimi razpoložljivostmi. Opisan sistem je ustvaril doslej nepoznane socialne razlike v samem industrializiranem svetu in ne le med razvitimi in nerazvitimi. V ZDA so finančniki in bančniki na vrhu piramide zapisovali v lastne račune milijone in milijarde dolarjev. Dohodkovne razlike med uradnikom in šefom so doživele zgodovinske razlike. Sistem nagrajevanja je pripomogel k ustvarjanju paralelnih bančnih in finančnih struktur, ki so se samooplajale z ustvarjanjem lažnih bogastev, ki so postala realna za “kreativne” finančnike, navaden papir za milijone kupcev, vlagateljev in varčevalcev. Podobe ameriškega sistema so se selile po Evropi in v samo Italijo, ki ima v bistvu neagresiven in tradicionalen bančni sistem, vendar skrajno zaprt v ozko elito. Slabe navade so tako avtohtone ali uvožene. Pred krizo pa so finančniki onkraj luže pomazali gnilo maslo po veliko večjem kosu kruha, kot je Amerika. Pomagali so jim domači “izvedenci”. V resnici je slika določenega sveta nespodobna. V ZDA je elita obogatela z računi, o katerih lahko razmišljamo samo "abstraktno". V Rusiji oligarhi naročajo 165 metrov dolge jahte. V Italiji ima deset odstotkov prebivalcev nad 50 odstotkov vsega nacionalnega bogastva. Država joče nad revščino, v žepih bogatega sloja pa se greje preko 200 milijard neplačanih davkov. Najverjetneje je številka neizračunljiva. Tudi v mali Sloveniji so se ustvarile razlike, ki jih ljudje s težavo razumejo. Nič boljše ni s "komunistično" (imperialno) Kitajsko ali s kako drugo bogato državo. Blaznost dejanj lahko plastično prikažemo z odločitvijo šejkov, ki so v Dubaju zgradili umetno smučišče sredi puščave. Omenjene norije, popolna odsotnost čuta odgovornosti, etike in morale je pripeljala finančni sistem v slepo ulico, kar se je v hipu spremenilo v gospodarsko krizo. Zato, da ne bi prišlo do popolnega kolapsa državnih financ in gospodarstev so v ZDA, nato pa v Evropi (in še kje) pričele države reševati banke. Zapriseženi liberisti so glasovali za zakone, ki podpirajo državne posege v korist finančnega sistema. Sedaj bodo na vrsti veliki industrijski kolosi. Na koncu obskurne in tatinske zgodbe se je kapital obrnil do politike in preko nje do državljanov, naj pomagajo rešiti barko, drugače bi potonili vsi. Ko plača država, plačajo državljani. Dolgove zlatih gradov bodo desetletja vračali navadni delavci, upokojenci, brezposelni, varčevalci, ki so izgubili dobršen del življenjskih prihrankov, nekateri celo pokojnine in zavarovanja. Bistveno in srhljivo je, da ta masa ljudi ni o ničemer odločala nič. Nekontrolirano tržišče je najbolj razžrlo tisti srednji sloj, ki je v industrializiranih državah največji bazen glasov ter hipotetični ocenjevalec in delodajalec politikov. Ni nujno, da krize sprožijo v ljudeh voljo po progresivnih rešitvah. Je pa dejstvo, da je tipologija in globina sedanje finančno-gospodarske krize na dramatičen način sprožila tudi pomembna etična in moralna vprašanja. Razkrila je problem vzdržnega razvoja in posledično ekološke dileme. Postavila je v ospredje potrebo po regulatorjih, ki naj preventivno preprečijo, da bi še nadalje človeška lakomnost delovala v bankah, v podjetjih in v samih javnih upravah kot rak v človeškem telesu. Kot pijanci po prekrokani noči so templjarji kapitala v krvavem jutru spoznali, da potrebujejo politiko, državo, pravila. Bistveno je, da si sedaj mogotci politične srajce in pomoči ne sešijejo po lastni meri. Šli bi z dežja pod kap. V tej zgodbi ne zagovarjam tržišča, kjer bodo usmerjali tokove politbiroji in policisti. Ne vračam se v utopije prejšnjega stoletja. Srž reformizma bi iskal v tisti etiki dela, v tisti moralni človeški drži, ki preprečujeta ekscese, nevzdržne socialne razlike, neodgovornost do ljudi in do narave. Otipljiva je škodljivost individualizma, odklanjanja solidarnosti, turbo-darvinizma, saj ustvarja nove oblike podložništva: od kulturnega do informacijskega in ne nazadnje ekonomskega. Laik ne bo sprejel Avguštinove civitas Dei, ne bo pa niti pristal na bese Dostojevskega, ki so razžirali ljudi, Rusijo, možnost novih idej. Laičnosti navkljub priznavam, da obstaja konkretno zlo in menim, da to zgodovinsko zlo ne more biti motor življenja, gospodar tehnike, lastnik dobrin. Zlo je v cilju, ki se uresničuje v popolni neodgovornosti do drugega. Reformistična politika naj bi bila zato pospeševalec dobrega v družbenih in človeških dinamikah. Vprašanje je zelo občutljivo, vendar je pot do dobrega v medčloveški domeni, ki jo lahko v družbeni praksi dosega le politika. Reformizem se torej prične pri sebi, pri dobrem, s katerim naj opredeljuje svoje predloge in svojo politiko. Demokratska stranka ima danes veliko odgovornost, saj je edina parlamentarna stranka, ki razpolaga s kulturo in s primernim znanjem, da lahko spremlja procese, s katerimi bo vlada vodila krizo. Ima tudi kup težav. Dve sta namreč možni opciji. Prva je, da politika opravi svojo »revanšo« in si podredi gospodarske in finančne subjekte, ki potrebujejo državno pomoč. Druga opcija je v tem, da se politika v tej fazi osredotoči na žive potrebe ljudi in v solidarnostnem smislu odpravlja najbolj kričeče disfunkcije, ki so privedle do krize. Tu ni prostora ne za izsiljevanja in ne za preprosto miloščino. Reformist pomaga podjetjem in bankam zato, da omogoči ljudem prebresti krizo brez padcev v obup. Bistveno je reševati delo in penalizirati roparske kapitale, izpostaviti etiko in moralo tam, kjer je utihnila. Ker je na vladi desna opcija, je pomembna reformistična drža, ki vidi in predstavi ljudem radikalne spremembe: v etiki dela, v odnosu do okolja, v solidarnostni in seveda v prikazovanju resničnih in sistemskih stranpoti sodobnega tržišča in kapitala. Žal je DS pričela svoj nastanek brez tistega samoprečiščevanja, ki bi jo danes reševalo pred slabimi deli in ljudmi. Prelom z določeno kontinuiteto je bil nujen že pri začetku. Ker ga ni bilo, se nerešeni problemi neusmiljeno ”ponujajo”, ko jih je najmanj treba. Stranka se je marsikje izrodila v klanske in osebne potentate, ki jih mora njeno neokuženo jedro preprosto izločiti ter tako odpreti vrata politiki, ki je potrebna za sodobni čas. Tako lahko nova formacija preživi. Izvajati reformo pomeni namreč pričeti spreminjati sebe, kar velja tudi za slovensko manjšino v Italiji. Zadnja trditev bo predmet naslednjega Ogledala, ki bo seveda raslo iz istih korenin: iz krize in potrebe po novi politiki. Le svet bomo stlačili v našo majhnost. (PRIMORSKI DNEVNIK, 14.01.2009)

Povezane objave

V Evropski prestolnici kulture naj ostanejo meje odprte
Prvomajsko slavje v Števerjanu
ŽIVEL 1. MAJ!