Odprtje razstave Mario Magajna »Poezija v črnobelem«

Tržaški fotograf Mario Magajna mi ostaja v spominu kot vselej prijazno nasmejana oseba, ki je mislila zelo resno. In seveda tudi resno delala. Ob vsakem srečanju je dajal vtis kratke osredotočene pozornosti, a s telesno govorico te je obveščal, da mora takoj nekam »naprej«. Z njim ni bilo sprenevedanja in pretiran ponos se je razblinil, ko je prihajal fotografirat kakšno pobudo. Nemo ali s kratkotrajnim premorom pred odgovorom na dolgotrajno »klobasanje« je dal razumeti, da je tistega dne »fotkal« že dve ali tri prav tako »pomembni« zadevi, kaj šele v zadnjem mesecu ali zadnjih dveh letih.
To jesen beležimo njegovo stoletnico rojstva in se mu slovenska narodna skupnost v Italiji skuša oddolžiti s tremi simbolnimi foto-razstavami na različnih lokacijah in eno večjega formata v tržaškem mestnem središču. Likovna galerija Marca Faganela – Studiofaganel – v Gorici, kjer so razstavo odprli v soboto pod večer, je bila druga postaja. Nadejamo si, da zadnja v tem nizu, v tržaški dvorani Gopčević, ne bo res zadnja, temveč bomo v Gorici gostili še eno. Uvodni pozdrav Davida Peterina v imenu Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene izmed organizacij, ki je dala pobudo za poklon fotoreporterju in fotografu Primorskega dnevnika – ostale so Kulturno društvo Bubnič Magajna, Slovenski klub iz Trsta ter Narodna in študijska knjižnica -, je spodbudil takšno razmišljanje.
Najprej naj poudarimo, da se je z Magajnovo razstavo potrdila še ena točka umetniškega dogajanja z odprtimi vrati v mestno stvarnost: Studiofaganel ob Kulturnem domu, Kulturnem centru Lojze Bratuž, Galeriji Ars, če omenimo le razstavne prostore v okviru ustanov naše narodne skupnosti, sicer pa so še palača Attems Petzenstein na Kornu, goriški grad in grajski Pokrajinski muzeji, državna knjižnica, palača Fundacije Goriške hranilnice, Hiša filma … Vprašanje seveda se postavlja, koliko je desetletja dejavni tržaški fotograf Mario Magajna poznan ob Soči. Gotovo je naloga članov uveljavljenega goriškega fotokluba Skupina 75, da ga popularizirajo med svojimi kolegi italijanske narodnosti in slednji dalje med znanci in prijatelji. Tudi poročanje italijanskega dnevnika ne bi bilo odveč in najti je treba poti, da se prebudi radovednost v Novi Gorici. Vsaj med »izobraženimi« fotografi in likovnimi ustvarjalci nasploh.
Po pozdravu gostitelja in lastnika gostujoče galerije Marca Faganela sta o razstavi in predvsem avtorju govorila dvajsetim prisotnim odlična poznavalca Magajnovega dela: najprej Robi Jakomin in nato Andrej Furlan z daljšo dvojezično razlago o življenju in strokovnem pristopu v vlogi redno zaposlenega fotoreporterja pri Primorskem dnevniku. Upravičeno je bil omenjen tudi Edi Šelhaus, ki je prvih nekaj let po vojni delal z Magajno. Oba sta tisto z dogodki in napetostmi naphano obdobje »pripovedovala« z učinkovito govorico črno-belih posnetkov. Marsikaj ostalega je bilo povedanega že na predstavitvi v Kraški hiši v Repnu.
Vsekakor je v galeriji v Ulici 24 Maggio razstavljenih devet posnetkov, ki jih uvrščamo v kategorijo vintage zaradi njihove sporočilno-kulturne vrednosti. O obliki je odločal avtor sam, ki je fotografiral sicer v formatu 6×6, a je za objavo sodeloval pri oblikovanju in rezanju, da je posnetek – sedaj to spoznavamo – dobil prozno poetično vsebino. Prikazane fotografije so iz časa služenja vojaškega roka v Afriki, iz povojnih let v državah vzhodne Evrope in nekaj portretov oziroma tihožitij na deloviščih. Vsebine so nekaj svetlobnih let daleč od puhlosti današnjih selfijev …
Aldo Rupel
(Primorski dnevnik, 20. septembra 2016)