Odprta tribuna

V zadnjih dneh me novinarji sprašujejo, kako ocenjujem dejstvo, da je “levo” naravnana večina v Sloveniji zaupala najpomembnejši odgovornosti za manjšinska vprašanja, tako na vladni kot na parlamentarni ravni, osebama “bolj desne” provenience? Jasno je, da odgovora nimam, ker nisem neposredno sodeloval pri kadrovskih in drugih dogovarjanjih, ki so potekala in še tečejo pri sestavljanju vladnih ekip in samih parlamentarnih teles. Resnici na ljubo pa velja ugotovitev, da je leva opcija od osamosvojitve sem vladala daljši čas od konkurenčne koalicije. Z manjšinskimi vprašanji pa so se v tem času veliko več časa ukvarjali državni sekretarji in predsedniki parlamentarnih komisij, ki niso bili v sozvočju z večinskimi (levosredinskimi) sestavami. Tudi tokrat je tako in zanimiva bi bila resna analiza, zakaj “levica” večkrat zaupa ta resor drugi opciji. Z aktivnostjo v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi in Slovenski manjšinski koordinaciji sem si nabral dovolj izkušenj, da lahko rečem, da ni nazorski pogled posameznika zadostno jamstvo za uspeh. Ostajajo še druge vrednostne kategorije pri ocenjevanju posameznega predsednika komisije ali ministra, četudi je njegova politična opredelitev vendarle nezanemarljivo izhodišče. Dal bom primer. Dosedanji državni sekretar pri predsedstvu vlade odgovoren za zamejstvo sodi v desno opcijo slovenske strankarske razvrstitve. To pa ni bila nikakršna ovira, da smo tudi “na levi” ocenili, da je dobro opravljal svojo zadolžitev in da je vedno izkazoval korektnost do različno mislečih. Deloval je institucionalno in državniško. Se pa najdejo drugi, ki raje izpostavljajo logiko “naši-vaši” in se posledično vedejo. Prepričan sem, da bomo znali tako z ministrom kot s predsednikom parlamentarne komisije in njenimi člani ustvariti tisti institucionalni odnos, ki je edino pravi pristop v teh odnosih, ki morajo sloneti na spoštovanju manjšinske subjektivitete in njene pluralnosti, tako v civilni družbi kot v strankarskem svetu. Navsezadnje smo odpravo enoumja v Sloveniji enoglasno pozdravili kot epohalni dogodek. Kot predsednik SKGZ in posebej manjšinske koordinacije Slomaka se bom trudil, da bi nadgradili dosedanje sodelovanje RS z zamejstvom in to na podlagi dosedanjih izkušenj, samih zakonov in izhodišč, ki jih zagovarjamo v koordinaciji. Minister za Slovence po svetu in v zamejstvu je pomembna pridobitev. Njegovo vlogo vidim tudi v kontekstu medministrskega povezovanja. Predvsem z zunanjim ministrom bo potrebno delati v sozvočju in se marsikdaj dogovarjati za skupne poteze. Zunanje ministrstvo ima namreč primarno vlogo v bilaterali in z njo je povezana tudi manjšinska problematika. Drugo vprašanje je tudi vezano na dosedanjo izkušnjo. Problematika manjšin je bila skoraj v celoti prepuščena Uradu za Slovence po svetu in v zamejstvu. “Getizacija” manjšine na eno samo mesto je v neskladju s pojmom skupnega kulturnega prostora. Mnenja sem, da nekatera ministrstva morajo ohraniti skrb za manjšine in morajo imeti v svoji sredi strukture in ljudi (in tudi finance), ki se bodo s tem ukvarjali. Njihov delokrog ne sme segati le do državnih meja, marveč zajemati ves jezikovno-etnični teritorij. In o umestnosti takšnega pristopa obstajajo številni konkretni razlogi, ki smo jih v Slomaku večkrat izpostavili in dokazovali njihovo veljavnost. O našem položaju govorijo različne resolucije, predvsem pa zakon. Tudi tega bi veljalo nadgraditi in ga posodobiti v smislu, da dobi bolj evropsko dinamiko. Ko smo sodelovali v razpravi ob njegovem sprejemanju, smo to skušali povedati zakonodajalcem. Reči moram, da nismo naleteli na zadostno pozornost. Dosedanja vlada je na zakonski podlagi sestavila Svet za manjšine, ki ga je vodil sam premier. To dobro prakso gre nadaljevati in ji dati večjo kontinuiteto, denimo tako, da bi se Svet sestajal vsaka dva-tri mesece (pod vodstvom predsednika vlade) in ob navzočnosti nekaterih ministrov, da bi skupaj ocenjevali in reševali posamezne problematike. Uspešnost takega sodelovanja pa bo zagotovljena, če bomo skupaj sposobni tiste strateške vizije, ki je doslej zmanjkala v teh odnosih. Prevečkrat smo reševali sprotna vprašanja in se premalo posvečali potrebnemu srednjeročnemu načrtu, v katerem bi določili lestvico prioritet. Te pa morajo biti dovolj konkretne z opredelitvijo nosilcev in nalogami posameznih ministrstev, ustanov, medijev, gospodarskih združenj, občin in nastajajočih pokrajin ter drugih institucij. V uresničevanje tega skupnega programa naj bi bile vključene tudi institucije slovenske manjšine. Ubrati je treba smer razvijanja trajnostne dejavnosti za vsestransko krepitev slovenskih skupnosti v zamejstvu ob skrbi za izgradnjo skupnega prostora ter tudi skupne infrastrukture ob ustrezni skrbi za obmejna območja, ki “mejijo” z zamejstvom. V tem procesu vidim v prvi vrsti partnersko vlogo Slomaka. Slovenska manjšinska koordinacija kot usklajevalno telo krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem je s svojo dosedanjo dejavnostjo dokazala, da je najboljši interpret širokih interesov slovenskih manjšin v sosednjih deželah. Izkušnja zadnjega mandata, da se krovnim organizacijam pridružijo nekatere (in ne vse) stranke, v katerih se prepoznavajo manjšinci, se je izkazala za neučinkovito (vnašala je napetosti znotraj naših vrst) in z “institucionalno-državniškega” vidika nekorektna. V tem primeru se je uveljavila praksa “naši-vaši”, o kateri sem spregovoril v začetku razmišljanja. Prepričan sem tudi, da se mora Republika Slovenija prednostno finančno usmerjati v razvijanje tistih pobud, ki skupnosti zagotavljajo obstoj, razvoj, sprejemanje novih, sodobnejših in učinkovitejših oblik delovanja in povezovanja. Rudi Pavšič, predsednik SKGZ