Občuteno slovo od človeka z velikim srcem

TRST – Žalna seja za Dušana Udoviča v Kulturnem domu

Občuteno slovo od človeka z velikim srcem

Spomin na pronicljivega delavca in velikega prijatelja je počastila večstoglava množica

Velika dvorana Kulturnega doma je bila včeraj skoraj premajhna za vse tiste, ki so se na žalni seji, ki sta jo priredila SKGZ in Primorski dnevnik, poslovili od nekdanjega odgovornega urednika Primorskega dnevnika, javnega in kulturnega delavca Dušana Udoviča. Da je bil Duško, kot smo mu vsi pravili, sijajen človek in karizmatična oseba, ki je pomembno sooblikovala zamejski prostor, je bilo vidno že pred gledališko ustanovo, kjer se je že mnogo pred začetkom seje zbirala množica ljudi. Med njimi so bili tako aktualni in nekdanji predstavniki političnega sveta, med katerimi smo poleg slovenskega ministra Gorazda Žmavca in zamejskih politikov videli tudi senatorja Francesca Russa, deželnega odbornika Giannija Torrentija in nekdanjo podžupanjo Fabiano Martini, kot tudi svojci in izredno številni prijatelji.

Začelo se je še pred 18. uro z dolgo vrsto pred žalno knjigo, ko se je hkrati začela polniti velika gledališka dvorana. Gostje so zasedli skoraj vse gledališke sedeže, le tu pa tam je bil kakšen sedež prost, a veliko ljudi se je žalno sejo odločilo spremljati stoje. Na oder, ki je marsikomu priklical solze v oči ali cmok v usta, saj nam je pogled vsake toliko časa ušel na portret Dušana Udoviča, ki ga je fotograf Primorskega dnevnika posnel med zbiranjem gradiva za eno od Duškovih številnih reportaž, je najprej prišel pevski zbor Lipa iz Bazovice.

Žalno sejo je nato začel predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki je spregovoril o praznini, ki jo je za seboj pustil prijatelj in tovariš. »Duško je bil lepa oseba, zato smo ga imeli vsi radi,« je uvodoma dejal Pavšič, ki zelo obžaluje, da ne bo več fešte, ki jo je v bolniški postelji še pred dnevi obljubljal večni optimist Duško. V nagovoru je spomnil na Duškovo čustvenost in empatijo, javno angažiranost in narodno zavednost. »Bili smo izraz generacije na prehodu iz štiridesetih v petdeseta leta. Duško bi rekel, da smo prišli iz istega gnezda, iz skupne družinske usode, ki jo je povezovala predanost partizanstvu in osvobodilnemu gibanju ter skrbi za slovenski jezik,« je rekel Pavšič in opozoril na Duškovo povezovalno vlogo, saj si je vseskozi prizadeval, da bi večinski in manjšinski narod sodelovala. »Dialog je bil zanj sredstvo reševanja odprtih vprašanj,« je poudaril Pavšič, ki je opisal tudi Duškovo vez z naravo in novinarsko kariero, ki je bila uspešna zato, ker je bil Duško po naravi radoveden.

Kaksen garač je bil Dušan Udovič, je povedal odgovorni urednik Primorskega dnevnika Aleksander Koren, ki je spomnil, da je Duško v uredništvo hodil vsak dan tudi po upokojitvi jeseni leta 2015. »Veliko je bral, pisal reportaže, intervjuje in spraševal, če potrebujemo pomoč. Pripravljen je bil opravljati tudi delo začetnika, saj je dobro vedel, da nas je malo, dogodkov pa veliko,« je rekel govornik in v isti sapi dodal, da je nekdanji odgovorni urednik dihal za Primorski dnevnik. Tako kot njegov predhodnik je tudi Koren izpostavil Duškov optimizem, ki smo ga v najboljši obliki spoznali v bolnišnici ko je, tako Koren, bolnik bodril obiskovalce in ne obratno. To je bila po Korenovi oceni odlična lekcija dostojanstva, ki jo bomo imeli za vekomaj v spominu.

V imenu Skupine 85 je svoje spomine na sodelovanje in prijateljevanje z Duškom Udovičem obudil pesnik Marko Kravos. Opisal je njegovo angažiranost v pisani družbi slovenskih in italijanskih ustvarjalcev in se spomnil domačega predmestja Sv. Ivana, ki je obema oblikovalo otroštvo in čas zorenja. Kravos je spomnil, kaj je Duška napeljalo k delu v kulturnem društvu Slavko Škamperle in k športni aktivnosti na stadionu Prvi maj, ob tem pa še pristavil, da jima je bila skupna tudi pripadnost tabornikorn Rodu Moderega vala.

Slišali srno tudi občutene poslovilne in zahvalne besede v imenu Novinarske zbornice, ki jo je na žalni seji zastopal član vodstva Giulio Garau, in besede tovariša revolucionarne avantgarde leta 1968 Alda Colleonija. Garau je uvodoma prenesel pozdrave predsednika Novinarske zbornice Cristiana Degana in predsednika novinarskega sindikata Carla Muscatella, ki sta na službeni poti v tujini. Novinar je izpostavil Duškovo postavljanje mostov med slovensko in italijansko skupnostjo v naši regiji, ki bi jo morali jemati kot zgled. Tovariš iz študentskih let Aldo Colleoni pa se je Duška spomnil kot izredno aktivnega mladeniča, ki se ni bal ničesar in ki je sodeloval na vseh protestnih študentskih shodih, katerih glavni namen je bila boljša prihodnost. Govornik je ob koncu dejal, da sočustvuje s slovensko skupnostjo, ki je z Duškom izgubila »enega boljših sinov«.

Prijatelji, kolegi in svojci so se v predverju Kulturnega doma pogovarjali tudi po končani žalni seji. V bolj neformalni obliki. Nejeverni, da je Duško pri svojih 67 letih izgubil boj z zahrbtno boleznijo, so se lepo spominjali prijatelja, svetovalca, širokogrudnega človeka, ki je za vsakogar znal poiskati pravo besedo ali topel pogled, in nenazadnje neumornega uživača v življenju. Nekdo od gostov je tudi rekel, da pozdrav »Zdravo!« ni nikomur pristajal bolj kakor »našemu Duškotu.«

Sanela Čoralič