Ob 98. obletnici požiga Narodnega doma dve slovesnosti

Zaskrbljujoče ozračje, a tudi optimistične želje

Za dan 98. obletnice požiga tržaškega Narodnega doma sta bili napovedani dve komemoraciji. Po krajši slovesnosti, ki so jo priredili Deželni institut za zgodovino odporniškega gibanja in sodobno zgodovino (IRSREC, nekdanji IRSML), SKGZ, Narodna in študijska knjižnica, ANPI-VZPI, ANED, Slovenski klub, Institut Saranz, Novinarski krožek, študijski center Dialoghi europei, krožka Che Guevara in Ponterosso ter La Nuova Alabarda, sta Mauro Gialuz, predsednik IRSREC, in Mariza Škerk, predsednica NŠK, na pročelje Narodnega doma položila skupni venec. V veži stavbe je pred tem potekala uvodna slovesnost: prvi je spregovoril Mauro Gialuz, ki je z zadovoljstvom izpostavil, da sta na vencu tako slovenska kot italijanska trobojnica, saj požig ekonomskega in kulturnega središča tržaških Slovencev, do katerega je prišlo 13. julija 1920, nikakor ni dogodek, ki bi zadeval samo en del tržaškega prebivalstva, pač pa celotno mesto. »Fašizem je s strategijo napetosti zanetil nasprotja med različnimi tržaškimi skupnostmi, s požigom Narodnega doma pa se je začelo dolgo obdobje nestrpnosti, ki je zatrlo vse svobodne, demokratične prostore,« je izpostavil Gialuz. Z zaskrbljenostjo je ugotovil, da je obdobje, v katerem živimo, nevarno podobno atmosferi z začetka prejšnjega stoletja. Proti tovrstnim populizmom in nacionalizmom se moramo boriti, je pristavil: »Danes od raznih politikov poslušamo "Najprej Italijani, najprej Slovenci, najprej Američani" … na zadnjem mestu pa so ljudje.« Take pojave moramo skušati zajeziti, pri čemer se moramo opreti na vrednote iz italijanske ustave, je prepričan Gialuz, ki je v zaključku pozval, da moramo verjeti v Evropo, ki pa naj bo Evropa ljudi, ne pa Evropa uredb in birokratov.

Rektor tržaške univerze Maurizio Fermeglia se je strinjal z Gialuzem in posvaril pred vse bolj razširjeno sovražno retoriko, dotaknil pa se je tudi vračila Narodnega doma in zagotovil, da ima slovenska narodna skupnost glede tega vprašanja vsaj do avgusta 2019, ko mu zapade mandat, v njem zaveznika. V svojem govoru je zgodovinar Štefan Čok podčrtal, da ima požig Narodnega doma dvojen simbolni pomen – »Za Slovence in za vse Tržačane, ki so verjeli v kulturno, jezikovno, narodnostno bogastvo tega prostora, je postal simbol zatiranja, za fašiste pa je postal simbol uničevalne moči, programska iztočnica gibanja, ki je želelo postati država in mu je to potem tudi uspelo.« Toda v knjigi zgodbe Narodnega doma je še veliko belih strani, je opomnil. Na nas je, da jih zapolnimo, je Čok pozval prisotne: »Poskrbimo, da bodo lahko naši potomci rekli, da se je sto let po požigu zgodovina Narodnega doma šele začela.«

Nekaj minut po zaključku prve slovesnosti se je v veži spet zbrala – tokrat nekoliko manjša – skupina ljudi. Na vrsti je bila slovesnost, ki jo je priredila stranka Slovenska skupnost. Osrednji govor je pripadel predsedniku deželnega sveta SSk Petru Močniku. Po pregledu zgodovine stavbe Narodnega doma z zelo zanimivim (in manj znanim) delom o usodi Fabianijeve palače po njenem požigu, se je Močnik zavzel za to, da se v Narodni dom vrne bogata kulturna, družbena in gospodarska vsebina in sklenil: »Bodimo pogumni. Ne manjka nam intelektualnega bogastva in podjetnikov. Zgradimo bodočnost našim naslednikom tudi s tem korakom in skušajmo spremeniti predznak 13. juliju, vsaj za leto 2020.« Slovesnosti stranke SSk se je pridružil Club Touristi Triestini, ki je tudi položil venec. Podpredsednica Paola Alzetta je izpostavila, da je bil napad na Narodni dom pravzaprav prvi napad na samo srž tržaškosti – multikulturnost. Dodala je, da kot profesorica opaža nevaren trend obravnavanja zgodovinskih dogodkov brez ustreznega konteksta, pri čemer je navedla primer fojb. »Taka načrtovana ignoranca pripravlja teren za nove nestrpnosti,« je zaključila.

Za komentar o »dvojnosti« komemoracijske slovesnosti smo povprašali predsednika IRSREC Maura Gialuza in predsednika tržaškega pokrajinskega tajništva SSk Marka Pisanija, ki je podčrtal, da bi v luči vse večjega zanimanja za komemoracijo ob obletnici požiga tudi s strani ne samo slovenskih organizacij bil potreben ustrezen razmislek o prihodnjih slovesnostih in dodal, da »Slovenska skupnost ne more in noče imeti monopola nad obletnico požiga Narodnega doma«. Oba sta sicer diplomatsko pojasnila, da je na obeh straneh obstajala pripravljenost za sodelovanje, ki pa se zaradi enega ali drugega razloga ni uresničilo.

Jaruška Majovski