fallback-thumbnail

O NAŠEM TRENUTKU - Proti težavam koristiti pravice

PRIMORSKI DNEVNIK, 15. septembra 2010 Ace Mermolja Poletje se poslavlja med vetrovi in pričenja se tako imenovana »sezona«. Slovenci v Italiji smo lahko razumeli, da se bo nadaljeval trud za kolikor toliko dostojno preživetje šole, ustanov, organizacij in društev. Razumeli smo tudi, da so rezultati tega truda negotovi. Najbolj je pod vprašajem državni prispevek iz zaščitnega zakona, ki ga je za naslednje leto Tremonti skrčil na bore tri milijone evrov. Prejšnji dve leti je rez tehtal po en milijon, diplomatske poti in zavzemanje Slovenije pa so vsoto »dvignile« na začetnih pet milijonov. Bo to možno za naslednje leto? Med možne reze lahko uvrstimo nižanje sredstev iz zakona za tisk in za gledališča. Ne bi pozabil, da je Dežela FJK letos že brisala sredstva iz sklada za Slovence in nikjer ne piše, da ne bo reza ponovila. Skratka, manjšinske kulturne, medijske in športne dejavnosti tvegajo prekleto suho leto 2011. Nekaj preventivnih ukrepov lahko naredijo posamezne ustanove in organizacije. Ponovno bo govor o prioritetah. SKGZ je predstavila svoje reformne predloge, ki se dotikajo tudi porazdelitve razpoložljivih sredstev, verjetno pa bi nič ne preprečilo bolečih ran, ko bi bilo veliko manj denarja. Krovni organizaciji, to je SKGZ in SSO, se bosta trudili, da do najhujšega ne pride. Isto bodo delali politični predstavniki, slovenski in tisti, ki so Slovencem naklonjeni. Obstaja pa očitna težava. Politična situacija v Rimu je kaotična. Ne bi je obnavljal, trenutno pa vidim resne težave za diplomatske poti, ki so se vendarle stkale med predstavniki Slovencev v Italiji, Ljubljano in Rimom. Iz teh krtin sta letos in lani pokukala dva že izbrisana milijona. V sedanjem italijanskem kaosu sta po vsej verjetnosti tako slovenska manjšina v Italiji kot sama Slovenija zadnja skrb vlade. Dodatna negativna stvarnost je resnična gospodarska kriza v Sloveniji. Slovenija pomaga svojim manjšinam. Če želimo biti realistični, pa si težko predstavljamo, da bi lahko slovenska vlada in politiki nadomeščali milijone, ki jih ne daje več Italija. Sredstva manjkajo povsod, Slovenija manjšinam na lastnem ozemlju ni krčila podpor, Italija je to predvidela. Bistvo je, da slovenske organizacije v Italiji tvegajo, da bodo imele prihodnje leto manj denarja. Kaj torej storiti? Nespametno je vreči puško v koruzo, še bolj nespametna bi bila vojna med reveži. Ob prizadevanju za denar sta pomembni tako »preventiva« kot solidarnost in vsi poskusi, da bi prišlo do čim manjših socialnih travm. Obstaja pa še en način pritiska. Italijanski vladni politiki, tudi in predvsem na krajevni ravni, niso izgubili razsodnosti. Trenutna šibkost manjšine ni ne v majhnem delovanju in niti ne na množični prisotnosti ljudi na proslavah,komemoracijah in prireditvah. Šibki in ranljivi smo tam (v to uvrščam sebe), kjer bi morali tudi posamezniki s konkretnimi dejanji potrditi svojo prisotnost. Takšno dejanje bi bilo množično koriščenje pravic, ki jih imamo kot posamezniki. Možno je zahtevati dvojezične izkaznice in vrsto drugih dokumentov. Možno je spreminjati priimke in imena, možno je koristiti, tam kjer so, okenca za poslovanje v slovenščini, možno je oddajati slovenske prošnje, zahtevati dvojezične obrazce itd. V občinah in rajonih, ki jih predvideva od predsednika države podpisan seznam, imajo ali imamo posamezniki vrsto možnosti in pravic. Kar mi je dano vedeti, se teh pravic poslužuje veliko manj Slovencev, kot bi dale slutiti prisotnosti na proslavah, manifestacijah in prireditvah. Ob tem ne bi zanemarjal niti vpisovanja v društva in organizacije, ki to predvidevajo. Članske knjige bi morale biti polne. SKGZ ni slučajno pričela zbirati posamezne člane, čeprav bi se lahko statutarno zadovoljila s članstvom kolektivnih članic. Množično koriščenje pravic, začenši z dvojezičnimi osebnimi izkaznicami (lepo bi bilo, ko bi tudi Italijani sledili zgledu gospoda Cherubinija iz Rezije), ne bi spremenili finančnih obetov. Obenem pa si skušam predstavljati, kaj bi bilo s Primorskim dnevnikom, ko bi se v Zadrugo PD vpisalo 150 članov in ne 2.400 in kaj bi bilo z zaščitnim zakonom, ko bi bilo na Trgu sv. Antona 250 aktivistov in ne 7.000 ljudi. Zaščitni zakon je pomanjkljiv vendar daje ali potrjuje Slovencem kar nekaj skupinskih in individualnih pravic. Italijanske oblasti in birokracija pa imajo možnost, da preverijo, koliko ljudi se resnično poslužuje uzakonjenih pravic. V politiki imajo številke vedno pomembno vlogo…

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo