NOB je temelj slovenske državnosti! - SKGZ svari pred uravnilovko SAZU-ja

Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države razumemo kot dokument, ki naj bi težil k preseganju politične in družbene polarizacije v Sloveniji. Slednja neposredno izhaja iz interpretacij zgodovinskih dogajanj v drugi svetovni vojni in o dogodkih neposredno po njej.

Mnenja smo, da je potrebno prepustiti zgodovinsko utemeljevanje stroki, ki na osnovi raziskovanja zgodovinskih virov kritično in nepristransko rekonstruira dejstva in poteke dogajanj. V tem smislu zelo cenimo Poročilo o slovensko-italijanskih odnosih v obdobju 1880-1956, ki ga je pred skoraj 21. leti predstavila slovensko-italijanska zgodovinska komisija, saj gre za dokument, ki je celovito, dokaj objektivno, proučil vse pomembne vidike političnih in kulturnih odnosov med obema narodoma.

Z zaskrbljenostjo zremo na zaostrovanje, ki ga doživlja družbeno politična scena v Sloveniji, saj temelji na dogodkih, ki so se tragično zarezali v slovensko narodno tkivo pred osemdesetimi leti, na Primorskem pa še pred Rapalsko pogodbo.

Slovenski živelj, ki je ostal zunaj državnih meja dobro pozna dinamike, ki umetno podžigajo trenja in prebujajo strasti z namenom, da se zlahka vnovči konsenz, ki temelji na nasprotovanju, trenju, sovraštvu. Poseben občutek imamo za strategije, ki imajo kot končni cilj razdor in razprtije ter posledično politično računico, kot že mnogokrat v preteklosti.

Popolnoma se strinjamo, da moramo zavračati črno-belo predstavljanje zgodovine, priznavati grozodejstva, ki so jih v vojni povzročile vse strani, spoštovati različne subjektivne spomine ter čustvovanja posameznikov in si prizadevati za dialog. Zato ne smemo podcenjevati netenja nestrpnosti,, obenem pa ne  smemo nasedati in stopati v vrtinec sovraštva in mržnje.

Izražamo prepričanje, da na noben način ne smemo spravne misli izvzeti iz zgodovinskega konteksta. Vsaka akcija izzove reakcijo, vsaka posledica ima svoj vzrok. Kako lahko spregledamo namene absolutnega zla, ki sta ga utelešala fašizem in nacizem? Kako spregledati program izničenja, ki je utemeljeval rasistično pokončanje narodnega bistva, popolno asimilacijo, pogrome, koncentracijska taborišča, izseljevanja, požig vasi in usmrtitve civilistov?

Pri tem kriminalnem dejanju so se agresorju, iz različnih vzgibov, nekateri tudi iz odpora in strahu pred družbenim preustrojem, pridružili domači kolaboracionisti in mnogi so po krutosti akcij včasih prekašali nacifašistične zavojevalce. Neizpodbitno dejstvo je, da so zavojevalci z oporo kolaboracije, imeli kot končni cilj totalno  zasužnjenje naše zemlje in popolno uničenje slovenskega naroda.

V teh pojavih vidimo bistvo narodne tragedije. Obenem pa se zavedamo, da je strašno nasilje druge svetovne vojne tudi drugod v Evropi beležilo pojave kolaboracije in posledična medvojna in povojna obračunavanja. Vse to ne zmanjšuje krivde vseh, ki so na slovenskih tleh zakrivili množične izvensodne povojne poboje. Slednje opredeljujemo kot zločinsko dejanje in žrtve si zaslužijo grobišče in iskreno človeško pieteto.

Ob tem svarimo pred forsiranjem uravnilovke pri razlagi zgodovinskih dejstev, pa čeprav z dobrim namenom, da se išče pot sprave. Ne smemo si kot narod privoščiti relativizacije in zmanjševanja dejansko neprecenljive zgodovinske človeške in moralne naložbe narodnoosvobodilnega boja zoper okupatorja, tistega boja, ki je eden od temeljnih izvorov slovenske državnosti.